|
Drugi
poziv Društva izbrisanih DRŽAVI IN
JAVNOSTI
Na
skupščini Društva 26. oktobra 2002 smo
državi in javnosti naslovili prvi poziv,
ki se je začel z besedami: »Deset let
po povsem nezakonitem izbrisu skoraj
20.000 ljudi iz registra stalnega
prebivalstva in to celo brez odločbe ali
vsaj obvestila prizadetim, s čimer je
bila prizadetim v trenutku spodrezana
pravna podlaga za eksistenco, za
zaposlitev, za pokojnine itd., država –
razen ustavnega sodišča in varuha
človekovih pravic – še vedno ni
pripravljena niti priznati, da je to
hudo nezakonitost s težkimi socialnimi
posledicami za desettisoče ljudi in
njihovih družin res zagrešila, in še
manj to napako in njene posledice
odpraviti.« Nato smo v sedmih točkah
prvega poziva natančno opredelili odprte
probleme in zahtevali od ministrstva za
notranje zadeve, da pripravi nov zakon,
ki bo te probleme končno rešil tako, kot
to zahtevajo načela pravne in socialne
države.
Poglejmo, kam smo se premaknili do
danes, točno 11 let po sramotnem
dejanju, ki je hudo omadeževalo podobo
Slovenije kot pravne in socialne države
in potisnilo v hude eksistenčne stiske
desettisoče družin:
1.
Ministrstvo za notranje zadeve, ki že od
julija lani obljublja pripravo takega
zakona, sámo vse te mesece ni bilo
sposobno storiti ničesar. Septembra smo
jim (na njihov poziv) nato kompleten
zakonski predlog pripravili mi, a so
tudi o njem nato še pet mesecev molčali.
Šele pred dvema dnevoma nas je ugodno
presenetil državni sekretar dr. Bugarič
z javno podporo našemu zakonskemu
predlogu, vendar je to doslej le njegovo
osebno stališče, ne še stališče
ministrstva.
2.
Sprašujemo se, kaj pomeni, da minister
dr. Bohinc, ki mu je bil problem tudi
osebno predočen že julija lani, do tega
kričečega problema še do danes ni zavzel
javnega stališča. Pričakujemo in
zahtevamo njegovo javno opredelitev do
zakonskega predloga, nato pa seveda prav
tako javne opredelitve vlade ter vladnih
in opozicijskih strank. Če vsem naštetim
že ni dosti mar eksistenčnih stisk
desettisočev, ki jih je povzročilo
desetletno nezakonito delovanje na tem
področju vseh vlad nove Slovenije – ali
jim tudi ugleda Slovenije ni mar?
3.
Izražamo spoštovanje in zahvalo dvema
institucijama te države, ki sta v tem
problemu doslej edini pomagali tako nam
kot tudi ugledu države: ustavnemu
sodišču in varuhu človekovih pravic, od
institucij civilne družbe pa gre posebna
zahvala Helsinškemu monitorju Slovenije.
4.
Zahvaljujemo se tudi mednarodnim forumom
in organizacijam, ki so doslej pokazali
zanimanje za naš problem, zlasti
delegaciji Evropske komisije v
Sloveniji, Komisiji Evropskega sveta
proti rasizmu in nestrpnosti, podobni
ženevski komisiji OZN, organizaciji
Amnesty International in drugim, pa tudi
britanski televiziji Channel Four, ki je
posnela posebno oddajo o našem problemu.
5. Kljub
temu še vedno upamo, da bo Slovenija
končno vendarle sposobna problem
razrešiti sama. Ob podpori varuha
človekovih pravic naši pobudi za presojo
ustavnosti zakona iz leta 1999 je
ustavno sodišče to našo pobudo sprejelo
v prednostno obravnavo in v kratkem
pričakujemo njegovo odločitev. Če bo za
nas pozitivna, o čemer glede na vse
dosedanje njihove odločitve ne dvomimo,
sprašujemo vlado in državni zbor oziroma
politične stranke, ali nameravajo tudi
to odločitev ustavnega sodišča izigrati,
tako kot so tisto iz leta 1999? V tem
primeru se bo ta slovenska sramota
seveda znašla pred Evropskim sodiščem za
človekove pravice. Politiki, razmislite
vsaj sedaj, ali nam je to res potrebno.
Doslej so si naše upravičene zahteve
upali podpreti le poslanci ZLSD, za kar
se jim zahvaljujemo.
Končujemo enako kot v prvem, lanskem
pozivu: »Če hoče Slovenija, ki je tudi
naš dom, pa če njeno državljanstvo imamo
ali ne, res postati pravna država, bo
morala v najkrajšem času odpraviti ne le
posledice nezakonitega izbrisa, na kar
smo pretežno opozarjali doslej, ampak
tudi posledice nezakonitih izgonov in
nezakonitega preprečevanja vračanja v
Slovenijo, ki so bile najhujše seveda v
primerih, ko se je na ta način ljudem
grobo kršila njihova ustavna in
konvencijska pravica do življenja s
svojo družino.« Besede in obljube
seveda ne bodo dovolj – terjamo dejanja!
Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije
-
na skupščini 26. februarja 2003 v
Ljubljani
|
