|
Tretji
poziv Društva izbrisanih DRŽAVI IN
JAVNOSTI
Naš prvi
poziv (26. 10. 2002) je opozarjal, da »država
– razen ustavnega sodišča in varuha
človekovih pravic – še vedno ni
pripravljena niti priznati, da je to
hudo nezakonitost s težkimi socialnimi
posledicami za desettisoče ljudi in
njihovih družin res zagrešila, in še
manj to napako in njene posledice
odpraviti« in nato zahteval od
ministrstva za notranje zadeve, da
pripravi nov zakon, ki bo te probleme
končno rešil tako, kot to zahtevajo
načela pravne in socialne države. Ker
uradnega odziva ni bilo nobenega, smo v
drugem pozivu (26. 2. 2003) ob
pričakovanju skorajšnje odločitve
ustavnega sodišča (US) zapisali: »Če
bo ta odločitev za nas pozitivna, o
čemer ne dvomimo, sprašujemo vlado in
državni zbor oziroma politične stranke,
ali nameravajo tudi to odločitev
ustavnega sodišča izigrati, tako kot so
tisto iz leta 1999?«
Samo
mesec in pol kasneje, ko je bila ta za
nas ugodna odločba US res izdana, je
bilo že iz prve reakcije ministra
Bohinca takoj jasno, da jo res
nameravajo ponovno izigrati, kolikor bo
le mogoče – po sramotnem pozivu znane
»devetnajsterice« trem predsednikom, naj
se ne izvrši 8. točka odločbe US tako,
kot je bilo odločeno, pa je bilo vse do
danes zaustavljeno tudi to, namreč
takojšnj vračanje statusa stalnih
prebivalcev z veljavnostjo za nazaj vsaj
za tistih okrog 11.000 izbrisanih, ki so
isti status ali celo državljanstvo
medtem že pridobili, vendar samo za
naprej. Kako lahko v tej državi, ki
se razglaša za pravno in socialno
državo, državna uprava (ob tihi podpori
najvišjih predstavnikov oblasti) ne
spoštuje odločbe US, ampak sledi
protiustavnemu pozivu k njenemu
nespoštovanju in to nezakonito stanje
vzdržuje še kar naprej, je prvo
vprašanje, ki ga državi in javnosti
danes ponovno zastavljamo.
Za
preostalih okrog 7.000 izbrisanih bi
bilo za dokončno ureditev njihovega
položaja treba v šestih mesecih (do 23.
oktobra) sprejeti še poseben zakon, ki
bi odpravil protiustavnosti dosedanje
zakonodaje o tem vprašanju. Trije meseci
so že mimo, a kljub vsem obljubam
ministrstva so politiki odšli na
počitnice, ne da bi bil ta predlog vsaj
koalicijsko usklajen. Toda mnogo hujše
od tega časovnega zavajanja javnosti je
vsebinsko zavajanje vlade in poslancev,
ki si ga je MNZ privoščilo v predlogu,
poslanem koalicijskim strankam v
usklajevanje nekaj dni pred
parlamentarnimi počitnicami. Ta predlog
je (morda pomotoma) dobil v roke tudi
naš pravni zastopnik, ki je vse člane
koalicijske usklajevalne skupine takoj
seznanil z množico zavajanj in neresnic
v tem predlogu, od katerih tu opozarjamo
samo na dve najpomembnejši – in to samo
v zvezi s problemom zakona za
»preostalih 7000 izbrisanih« (brez ozira
na »prvih 11.000«, katerim je treba samo
še izdati od US zahtevane dopolnilne
odločbe):
1.
Predlog zakona v celoti ignorira
najpomembnejšo, tj. 1. točko izreka
odločbe US, po kateri je bil leta
1992 status nezakonito odvzet vsem
izbrisanim – zato je od takrat naprej
seveda treba vzpostaviti zakonito stanje
prav za vseh 18.305 izbrisanih; za
tistih »drugih 7000« od njih, za katere
je dodaten zakon sploh še potreben, je
potreben samo za to, da precizira, ali
jim ta vrnjeni status pripada od
nezakonitega odvzema vse do danes ali
morda le do dne kasnejše zapustitve
Slovenije, če ta ni bila nujna posledica
nezakonitega izbrisa ali celo izgona.
Ker ta predlog zakona prav to bistvo
odločbe US povsem ignorira, je že
konceptualno povsem nesprejemljiv.
2. Druga
velika prevara pa je prikazovanje, kot
da glede vprašanja kasnejše zapustitve
Slovenije odločba US od zakona zahteva
le določitev »največ enoletne
odsotnosti« kot bistvenega kriterija za
ponovno pridobitev statusa stalnega
prebivalca. V resnici je v odločbi US -
in to zgolj kot minimalni kriterij,
izpod katerega sploh ni mogoče iti –
naveden bistveno drugačen kriterij, ki
že velja za odvzem dovoljenja tujcu (več
kot enoletna odsotnost brez obvestila
pristojnemu organu, ne pa že sama
taka odsotnost!). Še hujše zavajanje pa
si je MNZ privoščilo s tem, ko povsem
zamolčuje točke 26-28 odločbe US,
kjer se zahteva, da ta zakon predvsem
uredi različne položaje oseb, ki so
takrat zapustile Slovenijo zaradi
zaposlitve, zaradi pridobitve statusa
begunca, zaradi pobega pred deportacijo
– skratka (naš komentar): zaradi
posledic nezakonitega izbrisa.
Že samo
ti dve prevari, da manjših niti ne
omenjamo, sta očiten dokaz, da minister
Bohinc namerava tudi zadnjo odločbo US
izigrati – tako kot je bila leta 1999
izigrana prva odločba US. Vsa naša
sprotna opozorila so bila zaman, zaman
so bila tudi opozorila iz Strasbourga
(majski obisk sekretarja za človekove
pravice Gil Roblesa, nedavno poročilo
ECRI). Naše drugo vprašanje z
današnje skupščine se zato glasi: Bodo
tudi koalicijske stranke in vlada
nasedle na to prevaro, čeprav smo jih
nanjo opozorili? In bo nato odločbo US
ponovno izigral tudi državni zbor?
Če bomo
morali še tretjič pred ustavno sodišče
in nato morda še v Strasbourg, mnogi od
nas konca te sramotne zgodbe najbrž
sploh ne bodo več dočakali. Sramota za
Slovenijo, ki je tudi naš dom, pa bo
narasla do neslutenih razsežnosti.
Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije
-
na skupščini 2o. julija
2003 v Ljubljani
|
