Gospod Nič

Gospod Nič

Zgodba nekega izbrisa

Silva Stanković, članica Izvršnega odbora Društva izbrisanih prebivalce Slovenije

Kot sedemnajstletni mladenič je gospod Stanić prišel v Slovenijo, s trebuhom za kruhom. Takoj se je zaposlil in pridno delal 16 let, vse do leta 1992, ko je šla firma v stečaj. In v tem podjetju so ga celo tako prevarali, da je sam dal odpoved, s tem pa je izgubil tudi pravico do nadomestila za čas brezposelnost. Zaradi izgube delovnega mesta si takrat niti ni kaj dosti gnal k srcu, saj ima dve pridni roki si je mislil in bo že našel novo zaposlitev. Toda nekega dne po 26.02.1992 so ga povabili na Upravno enoto. Od njega so zahtevali osebno izkaznico in potni list. Gospod Stanić je izročil osebno izkaznico, potnega lista pa tako in tako ni imel, ker ga pač ni potreboval, saj je potoval najdlje do BiH, k svoji materi, za kar takrat potnega lista ni potreboval. Uslužbenka na okencu mu je veselo preluknjala osebno izkaznico. Za sedemnajst nadaljnjih let mu je kot  edini identifikacijski dokument ostala raztrgana vojaška knjižica. Uslužbenka mu je potem razložila, da nima več stalnega bivališča na takratnem naslovu in da odslej vse zadeve v zvezi z bivanjem , lahko ureja le še na uradu za tujce. Tako je gospod Stanić naenkrat postal gospod Nič- s trdim slovenskim č-ejem, pa čeprav je leta 1991 vložil prošnjo za državljanstvo po 40. členu ZDRS. Ta do takrat še ni bila rešena a bi po obljubah Slovenije,do rešitve prošnje moral imeti vse dotedanje pravice, torej tudi stalno bivališče. Kaj pomeni, če na enkrat postaneš gospod Nič, se takrat pred sedemnajstimi leti sploh ni zavedal.

Našel si je novo zaposlitev. Potem pa se je začelo. Zaposliti se ni mogel, ker ni imel državljanstva, ni imel stalnega bivališča,  niti dovoljenja tujca za delo. Odšel je v mesto, na Občino povprašat, kaj je z njegovim državljanstvom. Tam pa so ga poslali v Ljubljano, na Mačkovo. Gospod pri okencu na Mačkovi je pogledal v računalnik in mu dejal, da ni vložil prošnje za državljanstvo. Potrdila o vložitvi prošnje takrat tako in tako niso izdajali, gospod Nič pa ni imel več niti kopije, da je vplačal tistih 6OO tolarjev takse. Torej ni imel dokaza o vlogi in gospod pri okencu je lahko še naprej trdil, da vloge ni dal, čeprav jo v resnici je. Gospod mu je sicer res prijazno svetoval, naj pač vloži novo prošnjo za državljanstvo, seveda pod popolnoma novimi pogojih. Moral si imeti stanovanje, tega gospod Nič ni imel, saj ga najemodajalec ni želel prijaviti. Moral si imeti uradno dokazilo o sredstvih za preživljanje, ki ga seveda gospod Nič ni mogel dobiti, saj uradno ni bil zaposlen. Ker teh pogojev ni izpolnjeval, nove prošnje ni mogel vložiti.

Hišo v kateri je dotlej stanoval so podrli, zato se je moral preseliti. Ker ni bil zaposlen, torej ni imel dohodkov, se je preselil v neko hišico, bolje rečeno barako, daleč izven najbližjega večjega kraja. Za najemnino pa se je dogovoril z lastnikom, da bo za njega delal dvajset ur na mesec. Vse lepo in prav dokler se gospod Nič ni poškodoval tako,da ni mogel več delati, niti na črno v gradbeništvu, kot doslej in niti tistih dvajset ur za najemnino. Gospodar je zahteval, da se izseli in mu odklopil elektriko in ni imel več niti tople vode, da bi se z njo umil, stuširati pa se tako in tako ni mogel, saj ni imel kopalnice. Ni imel niti gretja in pozimi, ko  je pri desetih ali več stopinjah Celzija pod ničlo, zvečer legel v posteljo je pomislil: «Ali se bom zjutraj sploh živ zbudil ali bom prej zmrznil?«. Ob takih pogojih in hrani, ki so mu jo dajali dobri ljudje je preživel, oziroma bolje rečeno vegetiral štiri leta.

Ravno ko se je poškodoval, je vložil novo prošnjo za državljanstvo po 19. členu, ki je vseboval malo milejše pogoje za pridobitev le tega. Gospod Nič je izpolnjeval vse pogoje, le izpit iz slovenščine bi moral opraviti. Slovenščino pa zelo dobro obvlada in imel je še ravno  toliko prihrankov, da se je prijavil na izpit. Pri ustnem delu je tako dobro opravil, da ga je celo profesorica pohvalila. A glej ga vraga, izpita ni opravil, ker ni opravil pismenega dela, saj z nekaj dni prej poškodovano roko, odrezal si je namreč prst desne roke, ni mogel pisati.

Z MNZ so ga res večkrat pozvali naj prinese potrdilo o opravljenem izpitu iz slovenščine, češ da bodo sicer izdali negativno odločbo. Zdravnik ga je oprostil pismenega dela izpita, a kaj ko gospod Nič ni imel več denarja, da bi se ponovno prijavil na ustni del izpita, saj je vse prihranke porabil za plačilo operacije poškodovanega kolena in odrezanega prsta, ker od izbrisa naprej ni imel zdravstvenega zavarovanja.

Ker torej, ni prinesel potrdila o opravljenem izpitu iz slovenščine, so o njegovem državljanstvu negativno odločili in tako je gospod Nič životaril naprej, odvisen od redkih dobrih ljudi, ki so mu pomagali in mu pomagajo še danes., ko je po sedemnajstih letih životarjenja, popolnoma onemogel in obubožan.

Nekega dne sem od socialne delavke Zdravstvenega doma za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja izvedela, da v neki vasi živi gospod Nič. Ker naslova niso imeli, sem poklicala prvo telefonsko številko v vasi, kjer naj bi domnevno prebival in povprašala, kje bi ga našla. Odpeljala sem se v to zakotno hribovsko vasico in ga po eni uri iskanja res našla, vsega tresočega, upadlih lic in čudne polti. Bil je ravno pri kosilu, pri prijatelju ,katerega žena je delala v vrtcu in mu je včasih prinesla hrano, ki je tam ostajala. S tresočimi ustnicami  in solzami v očeh mi je počasi pripovedoval to svojo zgodbo. Dala sem mu nekaj evrov, ki sem jih imela pri sebi in mu obljubila, da mu bom pomagala, kolikor je pač v moji moči, da ponovno pride do dovoljenja za stalno bivanje. Bil je ves presrečen v upanju, da si bo končno morda le uredil status in s tem možnost za zaposlitev.

Čeprav sem doma čisto na drugem koncu kot on, sem se nekega dne ponovno odpeljala v to hribovsko vasico in ga odpeljala v Ljubljano na Pravno-informacijski center, kjer so mu pomagali, da si je po šestnajstih letih in pol spet pridobil dovoljenje za stalno bivanje in spet postal človek z imenom in priimkom Stanić, ampak nič več gospod. Od leta 1975, ko je prišel v Slovenijo, pa do danes (neprekinjeno) mu je zaradi izbrisa ostalo še toliko stvari, da jih spravi v dva kovčka, pa še to mu je v glavnem vse podarjeno. Prijatelj, dobri človek, pa mu je našel ogrevano malo sobico, ki mu jo tudi plačuje, bližje večjega mesta. V tej sobici ima samo omaro, posteljo in majhno mizico z enim stolom, ki ti ga prijazno odstopi, če prideš k njemu na obisk, sam pa sede na posteljo. Ampak v redu je, pravi Stanić, vsaj na toplem sem.

Pogoj za socialno pomoč, ki jo je Stanić še kako potreben, pa je, da si prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve. Da bi bil kot tujec prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, si moraš pridobiti delovno dovoljenje, ki stane približno 145 €. Od kod naj Stanić dobi denar, če pa že 17. let ni zaposlen in ne dobiva nikakršnih prejemkov. Spet sem mu priskočila na pomoč. Moj sin, ki je do takrat Stanića poznal samo skozi moje pripovedovanje mu je dal 80 €, ostalo pa Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije. Tako sva uredila tudi stalno dovoljenje za delo s katerim se je prijavil na Zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve, čeprav menim, da je po sedemnajstletnem životarjenju, pri njegovem slabem zdravju in pri njegovih že omenjenih poškodbah ter pri dvainpetdesetih letih, duševno in telesno popolnoma uničen in nesposoben opravljati kakršnokoli delo.

Toda čeprav ima spet stalno bivališče in je prijavljen kot iskalec zaposlitve, kot tujec nima pravice do nadomestila za obvezno zdravstveno zavarovanje. Smešno, pravico ima samo do nadomestila za dodatno zdravstveno zavarovanje, ne pa osnovno. Glede na to, da nima prihodkov, oziroma, če bo tudi dobil tistih borih 200 € socialne pomoči, se od tega ne bo mogel prehraniti, pa čeprav samo s kilogramom kruha in litrom mleka na dan,  to je najmanj 60€ mesečno, plačati sobico za enkrat 120€, predvideva pa se podražitev na 135€ in vsak mesec plačilo 15 € za obvezno zdravstveno zavarovanje. In dokler se ne zaposli, bo še vedno, ko bo bolan, moral hoditi v Zdravstveni dom za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja in biti vesel, če ga bo kdo od dobrih ljudi povabil na kaj več kot samo kruh in mleko.

Tistega dne, ko je dobil delovno dovoljenje in se prijavil kot iskalec zaposlitve, mi je dejal: »Danes je za mene najsrečnejši dan.«. Kako malo  je nekaterim dovolj, za najsrečnejši dan?! Želi si le še, da bi ponovno videl svojo že zelo staro in skoraj negibno mater, ki jo je nazadnje videl 20. aprila 1990. Do nje ne more, ker nima potnega lista. Po potni list bi moral v BiH in kako naj gre po potni list v BiH, če nima potnega lista. Zapleteno kaj ne, dragi bralci? Pa vendar so v Sloveniji nekateri zakonski predpisi zapisani tako, da če nimaš tega, ne moreš dobiti onega in, če nimaš onega, ne moreš dobiti tega,  kot da mačka lovi svoj rep, ki ga nikoli ne ujame.  

Izbris, ta slavni »prenos iz ene evidence v drugo evidenco« kot pravijo krivci za izbris, je tako kot Staniću, tudi vsem drugim izbrisanim povzročil to, da so ostali brez nešteto pravic, ki izhajajo iz dovoljenja za stalno bivanje. Stanić je sedemnajst let ostal brez zaposlitve, brez zdravstvenega zavarovanja, brez pravice do socialne pomoči. Ni se mogel svobodno gibati, ker ni imel dokumentov. Enkrat ga je policist, ki ga je dobil brez dokumentov že kaznoval z denarno globo. No, Stanić je imel še srečo, mnoge izbrisane, ki so jih policisti našli brez dokumentov so preprosto izgnali iz Slovenije.

Stanič tudi ni mogel države zapustiti in se vanjo vrniti, čeprav je to ustavna pravica. Če bi se Stanić želel poročiti, se v Sloveniji ne bi mogel. Slovenske oblasti tega pač ne dovolijo, če nimaš dovoljenja za bivanje. Če pa bi se mu slučajno rodil otrok, ne bi dobil otroškega dodatka in Stanića ne bi vpisali kot otrokovega očeta. Tako mnogi otroci izbrisanih v svojem rojstnem listu nimajo vpisanega imena in priimka očeta. Resnično me zanima, kaj ima očetovstvo skupnega s stalnim bivanjem? Po moje je oče  lahko iz daljne »Tunguzije«, pa je še vedno oče, seveda, če očetovstvo prizna.

In če bi Stanić imel otroka s partnerko, ki bi bila tudi izbrisana, bi sama morala plačati porod v porodnišnici, prej jih pa iz porodnišnice ne bi spustili. Vem za primer,  ko sta izbrisana zakonca, ker nista imela denarja za plačilo poroda, enostavno ukradla svojega otroka in pobegnila z njim iz porodnišnice.

Zanima me tudi katero državljanstvo bi Slovenija vpisala Stanićevemu otroku? Namreč Slovenija si je dovoljevala otrokom izbrisanih v rojstne liste vpisovati državljanstva drugih držav.

Bog pa ne daj pa, da bi Stanić v tisti baraki zmrznil, ker bi bila velika težava, kje ga pokopati, če bi ga sploh pokopali, saj v Sloveniji nima nikogar od svojih, ki bi financiral njegov pogreb.

P.S. Zgodba je popolnoma resnična, izmišljen je samo priimek.