Niko Vidmajer

je bil rojen v Celju. Vse življenje je živel v Sloveniji. Zmeraj se je imel za Slovenca. Leta 1991 je bil vpoklican v teritorialno obrambo. Med vojno je bil s svojo enoto deset dni na položajih, na letališču v Slovenj Gradcu. Ob koncu vojne je od svoje vojske dobil nekaj zahval in priznanje, na katerem z velikimi črkami piše "ZMAGALI SMO". Že naslednje leto pa se mu je podrl svet, ki mu je Niko pomagal k zmagi.

Na upravni enoti so mu pri urejanju dokumentov hladno sporočili, da sploh "ni državljan Slovenije", pač pa da ga imajo vpisanega kot "državljana Hrvaške". Ostal je brez vseh dokumentov. Doma sploh niso vedeli, za kaj gre. Oba starša, Slovenca in slovenska državljana, sta odšla na upravno enoto, pa ni nič pomagalo. Niko je tako čez noč postal tujec v svoji državi. Moral je vložiti vlogo za državljanstvo in jo ves čas dopolnjevati. Ko se je skliceval na to, da je bil teritorialec, so mu uradniki povsod s posmehom zatrjevali, da to nima prav nobenega pomena, ker je "to bilo še v Jugoslaviji". Ker ni imel državljanstva, ga niso želeli sprejeti niti med veterane vojne za Slovenijo. Izkaznico veterana je dobil šele, ko je po skoraj desetletju dobil slovensko državljanstvo.

Zgodba Nika Vidmajerja je samo ena v dolgi vrsti zgodb tistih prebivalcev Slovenije, ki so leta 1991 za svojo državo zastavili svoja življenja. Med njimi so bili tudi Slovenci, večinoma pa je šlo za ljudi druge narodnosti. Vsi so bili ne glede na svojo narodnost popolnoma enakopravni vojaki Teritorialne obrambe Republike Slovenije, vpoklicani v različne enote ali celo prostovoljci. Vendar so bili že konec februarja 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva.

Niko Vidmajer je že kmalu po osamosvojitvi ugotovil, da bo pot do slovenskega državljanstva zelo težka. Oblast ga je brez njegove vednosti v svojih računalnikih preprosto spremenila v državljana Hrvaške zgolj zato, ker je bila Hrvatica njegova biološka mati, ki pa je Niko ni poznal, ker je bil že kmalu po rojstvu posvojen. Državni organi niso upoštevali njegove volje ter dejstva, da je bil njegov oče Slovenec, da je bil rojen v Celju in da je imel Niko rojstni list z vpisanima krušnima staršema, ki sta bila oba Slovenca in sta bila vse življenje njegova dejanska starša. Njegov oče, prav tako Slovenec, je bil poleg tega brat njegovega krušnega očeta. "Na Hrvaškem sem bil samo tedaj, ko sem služil v JLA. In na dopustu," pojasnjuje Niko Vidmajer.

Kmalu je ugotovil, da brez dokumentov ne bo mogel živeti. Ko so ga na ulici ustavljali policisti in preverjali podatke, je bilo v njihovih računalnikih sicer zmeraj vse v redu - kar je bilo seveda skrajno čudno - vendar je bilo tveganje iz dneva v dan večje. "Nisem več prenašal tega, da moraš svoje prositi za nekaj, kar ti pripada," se spominja Niko. S prijateljem se je na koncu odpravil na Hrvaško. "Slovenski policist nas je spustil iz države. Nato nas hrvaški ni pustil naprej. Ko sem se vrnil proti Sloveniji, me slovenski ni več spustil nazaj." Ostal je ujet na "nikogaršnji zemlji" med mejama. Šele ko je prijatelj pustil svoj potni list kot "garancijo" na meji, sta lahko nadaljevala pot. Na upravni enoti na Hrvaškem ga je uradnica vprašala, "ali je Slovenec ali Hrvat". "Samo molčal sem in jo gledal. Če bi rekel, da sem Hrvat, bi se zlagal, če bi rekel Slovenec, me je bilo strah, da ne bom dobil dokumentov. Nato je odšla in iz druge sobe sem nato slišal smeh. Čez čas je prišla in mi dejala, da 'sem Slovenec'. Potem je natipkala hrvaški potni list. V njem je še danes moj slovenski naslov."

Tako je v Sloveniji, v kateri je preživel vse življenje, živel skoraj deset let kot hrvaški državljan. Dejansko ilegalno, ker si nikoli ni urejal niti začasnega niti stalnega prebivališča. Prav zato se nikoli ni mogel redno zaposliti in delati po predpisih, ostal pa je tudi brez zdravstvenega zavarovanja. Zahtevali so, da potrdilo o nekaznovanju prinese iz Hrvaške, kjer nikoli ni živel. Povsod je bil samoplačnik in preživljal se je samo s priložnostnimi deli. "Zame je to absurd, ampak da mi sedaj Jelinčičevi pravijo, da sem izmeček - to boli, zelo boli. Vse, kar se dogaja, se mi zdi smešno, noro. Da se v parlamentu ne morejo dogovoriti o tako enostavni stvari, se mi zdi neverjetno. Janši bi rekel, da naj vzame svoje dokumente, naj jih da v predal, jih zaklene, vrže ključ stran in potem živi. Pa bo videl, kako se potem živi. Z nobeno odškodnino mi ne morejo poplačati tega, kar sem preživel. Veliko bi mi pri mojih letih pomenilo že to, če bi mi priznali vsaj devet let delovne dobe," sklene Niko Vidmajer.

Sead Kalabić

Stanovanje, v katerih živita Sead Kalabić in njegova družina, je majhno, veliko komaj trideset kvadratov. Sestavljeno je iz praktično edinega večjega prostora, v katerem živi in spi štiričlanska družina. Sead s soprogo živi v Sloveniji neprekinjeno od leta 1979. Tu sta se jima rodila tudi oba otroka, 23-letni Elvir in 15-letna Elvira. Sead je delal v velenjskem rudniku in v Industriji usnja Vrhnika. V začetku osemdesetih je bil zasut v premogovniku lignita. Posledice te nesreče čuti še danes.

Leta 1991, ko se je začela vojna za Slovenijo, se je takoj prijavil v slovensko teritorialno obrambo. "Potrjujemo, da je bil gospod Kalabić Sead ... evidentiran v 89. ObmŠTO kot prostovoljec med junijsko vojno 1991. Imenovani je evidentiran v knjigi prostovoljcev št. I pod zaporedno številko sedemdeset," piše v potrdilu, ki ga je podpisal poveljnik TO major Jože Prislan. "Ko je odhajal, da se prijavi v TO, smo skupaj z otroki vsi jokali. Ampak on je trdil, da je to naša država, da v Bosni nima ničesar več, da moramo našo državo braniti, in je šel," se s solznimi očmi spominja njegova soproga.

Po osamosvojitvi je vsa družina zaprosila za državljanstvo. Oba otroka in soproga so brez težav dobili državljanstvo, ne pa tudi Sead. V obrazložitvi je pisalo, da je ministrstvo na podlagi "proste presoje dokazov" ocenilo, da za sprejem Seada Kalabića v državljanstvo obstajajo nekateri "zadržki", in prošnjo zavrnilo zaradi "nevarnosti za varnost ali obrambo države". Že nekaj mesecev pozneje je bil Sead izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Kmalu je izgubil še službo.

Ko je zaprosil za začasno in stalno prebivališče, se je soočil z nerazrešljivim krogom zahtev. Brez službe ni mogel dobiti prebivališča, brez stalnega prebivališča pa ne službe. Prošnje za stalno prebivanje so bile zavrnjene, ker je MNZ dokazovalo, da bi morala njegova družina za to, da bi Sead lahko dobil stalno prebivanje po veljavnih merilih posebne vladine uredbe, potrebovala "cca 78.365,00 SIT" mesečnega dohodka, dokazala pa je lahko 57.394 SIT mesečnega dohodka, ki je v večini temeljil na pokojnini njegove soproge. Sead Kalabić bi tako - takšno je bilo vsaj stališče državnih organov iz debelega šopa Seadovih dokumentov - moral zapustiti Slovenijo, svojo bolno in že v prometni nesreči poškodovano soprogo ter otroke in oditi v Bosno, kjer ni imel več nikogar.

Med tem se je Seadu, ki je že dotlej imel resne duševne probleme, stanje še poslabšalo. Ves denar je družina porabila za njegovo zdravljenje. Trpeli so tudi otroci. Pogosto so bili lačni. "Kupil sem vrečo moke, za olje pa nisem več imel," s sklonjeno glavo in tihim glasom pripoveduje Sead. "Vedel sem, da je moja družina tukaj in da je vse, kar imam, tu. Zato sem se prijavil. Potem so mi rekli, da sem nevaren za državo. Že leta ne morem več spati. Grozno mi je. Zbujam se ponoči in prižigam luč, potem družina ne more spati, oni so hudi name, ker prižigam luč, jaz pa ne vzdržim v temi," pripoveduje Sead, ki ne more zadržati solz.

Leta 1997 so njegove pritožbe prišle do ustavnega sodišča, ki je ugotovilo, da je bila "nevarnost za državo" za Seada ugotovljena na napačnem temelju. Ustavno sodišče je menilo, da mora država v svoji odločitvi jasno dokazati, na podlagi česa ocenjuje, da je kdo "nevaren" za državo. Ustavno sodišče je tudi navedlo, da je napako naredilo celo Vrhovno sodišče Slovenije, ki ni odgovorilo na dejstvo, da je bil Sead "v junijski vojni leta 1991 eden redkih prostovoljcev druge narodnosti, ki se je udeležil vojne na strani Republike Slovenije", in ni navedlo razlogov, "zaradi katerih ni upoštevalo tožnikovih pritožb". MNZ je moralo znova obravnavati Seadovo prošnjo za državljanstvo. Ugotovilo je, da Sead ni nevaren za državo.

Ibrahim Sejdinović

Ibrahim Sejdinović je v Slovenijo prišel leta 1983. Takoj je dobil stalno prebivališče v Velenju. Zaposlil se je v Gorenju. Ko so letala JLA junija leta 1991 začela preletavati Velenje, je bil vpoklican v teritorialno obrambo. "Javiti sem se moral v dom krajanov Gaberke. Vojaško knjižico stare JLA so mi takoj strgali. Rekli so, da ne velja več in da bomo dobili nove. Potem so me poslali domov in mi rekli, da naj bom pripravljen z vso opremo, da me bodo poklicali, če me bodo potrebovali."

Že februarja leta 1992 je izgubil stalno prebivališče. Zaradi vojne na Hrvaškem in v Bosni ni uspel dobiti izpiskov iz rojstnega lista. V Gorenju so mu najprej podaljšali delovno razmerje za eno leto, nato pa je dobil odpoved. Po nekaj mesecih so mu odvzeli vse dokumente in mu dali samo šestmesečno dovoljenje za začasno prebivanje. Položaj njegove družine je bil v tem času slabši od položaja beguncev. Sina, ki se je rodil leta 1994, ni mogel vpisati v državljansko knjigo niti v Sloveniji niti v Bosni. "V dokumentih je imel samo črtice," se spominja Ibro. Celo na Rdečem križu mu niso dali nobene pomoči. Njegove prošnje za stalno bivališče so bile zmeraj znova zavrnjene. Stanoval je kot podnajemnik. Na koncu je dobil celo državljanstvo prej kot stalno bivališče.

Muhamed Đinić

Muhamed Đinić je v Sloveniji že od leta 1975. Zaposlil se je v Komunali. V Sloveniji živi s soprogo. Tu so se jima rodili trije otroci. Nikoli ni bil kaznovan zaradi kaznivega dejanja. Junija leta 1991 je bil vpoklican v TO. Skupaj z ostalimi vojaki je na Socerbu stražil in varoval oddajnike in vodovodne rezervoarje. Čez deset dni se je moral zaradi iskanja nekakšnih "diverzantov" znova zglasiti na štabu. Še osem dni je s svojo enoto "prečesaval" teren. "To je bila moja država. Govorim slovensko, tu živim že tako dolgo, da je to moja edina domovina, in seveda sem se takoj odzval vpoklicu," pripoveduje Muhamed Đinić.

Po osamosvojitvi je vložil prošnjo za državljanstvo že tretji dan po začetku roka, pa so mu rekli, da je "prepozen". Vse skupaj je dal odvetniku. Oddolžil se mu je z delom, odvetnik pa ni naredil ničesar. Prvo srečanje s policisti je imel 26. 2. 1992, na dan samega izbrisa. "Prišli so v kavarno in me vprašali po dokumentih. Pokazal sem jim osebno, potem pa so me vprašali, kje so ostali dokumenti. Rekel sem, da doma. Rekli so mi, da naj grem takoj z njimi in da je 'pijača že plačana'. Odpeljali smo se do doma. Vzeli so mi dokumente in rekli, da jih dobim naslednji dan na občini. Ko sem drug dan odšel na občino, so bili že vsi preluknjani in uničeni," se spominja Muhamed Đinić.

Kmalu zatem so ga policisti prestregli na ulici in odpeljali na mejo s Hrvaško. Tam so ga preprosto poslali čez mejo. Vendar se Muhamed ni dal pregnati. "S Hrvaške sem naredil polkrog in skozi gozd in se vrnil domov. Čez dva dni so me policisti znova videli v Kopru. 'Glej ga, prišel je nazaj še pred nami,' je rekel eden od njih," se spominja Muhamed. Policija mu je nato izdala sklep, da se lahko mesec dni giblje v polkrogu 39 kilometrov od svojega bivališča. "Na osnovi tega dokumenta sem se lahko gibal. Z njim sem šel tudi malo dalje, na primer do Ljubljane, kjer sem si urejal dokument." Brez dovoljenja za prebivanje se je moral preživljati s priložnostnimi deli, vmes pa se je pripravljal še za dva izpita s slovenščino. Svoje družbeno stanovanje je na koncu kupil za precej višjo realno ceno, tako da se je zadolžil. Še danes mu ni jasno, kaj se mu je pravzaprav zgodilo. "Imam brate v Italiji, ki so si v Vincenzi že zdavnaj uredili vse dokumente. Jaz pa sem na prve čakal skoraj desetletje," se čudi Muhamed Đinić

Slobodan Peulić

Slobodan Peulić je bil rojen leta 1964 v bosanskem Prnjavorju, v Slovenijo pa je prišel novembra leta 1980. Najprej je delal v Ljubljani, nato se je preselil k teti v Izolo. Delal je pri zasebniku. Leta 1991 je bil vpoklican v TO. Kljub temu so se pozneje začele težave. Državljanstva ni dobil, čeprav je zanj zaprosil že decembra leta 1991, ker je ministrstvo za notranje zadeve ugotovilo, da naj bi bil "nevaren za suverenost Slovenije". Da je izbrisan, je spoznal leta 1992, ko je poskusil registrirati staro stoenko. Kmalu je izgubil vse dokumente. Po sodbah ustavnega sodišča so bile te odločbe MNZ kasneje spremenjene.

Najbolj nenavadno je bilo to, da je v vsem tem času Slobodan nastopal v športni ekipi "Veteranov vojne za Slovenije" in kot član "Športnega društva Vrvašev Slovenije" ter društva "Veseljaki" iz Kopra. O njihovih uspehih smo poročali tudi na straneh Mladine. "Veseljaki" so dosegli nekaj odličnih uvrstitev na mednarodnih tekmovanjih. In med njimi je z bosanskim potnim listom ter s turističnim vizumom zastopal slovenske barve tudi Slobodan Peulić. Na koncu se je njegova trmoglavost splačala - leta 2000 je postal državljan Slovenije, države, ki jo je kot "izbrisani tujec" branil in zastopal že dolga leta pred tem.