Izjava Društva izbrisanih ob 19. obletnici izbrisa

Reševanje problema izbrisanih obstalo na četrt poti

(izjava Društva izbrisanih ob 19. obletnici izbrisa)

Od lanskega sprejetja dopolnitve »zakona o izbrisanih« v skladu z odločbo Ustavnega sodišča iz leta 2003 živi velik del javnosti v povsem napačnem prepričanju, da je bil s tem problem nezakonitega izbrisa leta 1992, ta velika sramota slovenske politike, v celoti ali vsaj v pretežni meri rešen. K temu v veliki meri prispeva nekritična samohvala uradnih predstavnikov sedaj vladajoče politike, ki ji tudi mnogi mediji nekritično nasedajo. Resnica je žal bistveno drugačna – problem še niti na pol ni rešen, saj je reševanje obstalo morda nekje na četrtini poti.

Da smo v 19 letih prišli vsaj do tu, je nedvomno zlasti zasluga Ustavnega sodišča in  sedaj vladajoče politične levice, ki je lani kljub ostrim nasprotovanjem politične desnice končno izpolnila vsaj zahteve Ustavnega sodišča iz let 1999 in 2003. A zakaj je to šele četrt poti do poprave pred 19 leti storjene množične krivice? Odgovor nam da preprost, čeprav zelo poenostavljen in zelo površen izračun, kjer se za golimi številkami seveda ne vidijo hude individualne krivice, trpljenje in tudi tragedije posameznikov in celih družin.

Ta poenostavljeni izračun je takle: izbrisanih je bilo okrog 20.000 ljudi – če se ne spuščamo v povsem nesmiselne prepire o tem, ali jih je bilo 18.305 ali 25.671, kolikor sta pokazala dva računalniška izračuna v letih 2002 in 2009, izpeljana po dveh različnih metodologijah in po obakrat ne dovolj preverjenih podatkih. Prepiri o točnosti prve ali druge številke so nesmiselni, ker bi storjena krivica morala biti popravljena vsakomur, ki mu je bila prizadejana in ki bi to lahko v ustreznem postopku dokazal  – takih postopkov pa ta država očitno ni pripravljena izpeljati in zato tudi točnejšega števila prizadetih nikoli ne bomo izvedeli. Pri našem poenostavljenem izračunu zato izhajamo iz približne številke 20.000.

Zanesljivo preverjeni sta tu le dve številki: 6381 izbrisanim je bil doslej (retroaktivno) povrnjeno dovoljenje za stalno prebivanje (nekateri od njih so nato dobili še državljanstvo), 3499 izbrisanim pa so krivico popravili kar s podelitvijo državljanstva, brez poprejšnje povrnitve dovoljenja za stalno prebivanje. Če to dvoje seštejemo, dobimo 9.880 izbrisanih, ki jim je bil v teh 19 letih nekoč nezakonito odvzeti status na ta ali oni način povrnjen. To je seveda le polovica vseh izbrisanih – toda tudi njim je bila storjena krivica popravljena le s povrnitvijo nekoč odvzetega statusa (in še to mnogim šele po mnogih letih povsem brezpravnega životarjenja), medtem ko o kakršnikoli, tudi zgolj simbolični povrnitvi povzročene škode njena povzročiteljica (država) noče niti slišati. Če poenostavimo, da je bila torej tudi tej prvi polovici izbrisanih storjena krivica popravljena le na pol, drugim deset tisoč izbrisanim, ki jim niti status še ni bil vrnjen in jim, razen peščici, tudi nikoli ne bo, pa torej ni bilo popravljeno še popolnoma nič in tudi nikoli ne bo, je sklep jasen: reševanje problema izbrisanih je tudi po 19 letih še vedno šele na četrtini poti.

Vsaj do pol poti bi ta država, če bi res hotela sprati s sebe to sramoto, lahko prišla šele, če bi bila tudi tej drugi deset tisočerici pripravljena vsaj na papirju priznati, da je tudi njih izbrisala nezakonito – z lanskim zakonom pa tega ni naredila. Po tem zakonu bi tudi to zgolj »papirnato« priznanje lahko dosegel – če bi premagal vrsto birokratskih ovir – samo tisti, ki se po 19 letih še želi (in sploh more) vrniti v Slovenijo. Kdor te želje (ali praktičnih možnosti) nima več, ker si je bil po prisiljeni zapustitvi Slovenije v 19 letih življenje pač prisiljen

drugače organizirati, ta po tem zakonu seveda niti prošnje ne bo vložil, saj ne more dobiti popolnoma  ničesar. Zato niti malo ne preseneča, da je v prvega pol leta veljave tega zakona od deset tisoč teoretično možnih dejansko bilo vloženih, reci in piši, 115 prošenj.

Da bi po tej poti prišli čez tisto doslej doseženo četrtinko poprave storjenih krivic, je torej z zakonom že vnaprej izključeno. Drugo pot, namreč realno ali vsaj simbolično odškodnino za izbrisanim povzročeno škodo, pa doslej povsem izključuje naravnost paničen strah kompletne politike, tudi leve, ne le desne, da bi naredila tudi najmanjši korak v tej smeri. Tudi nam je seveda jasno, da  v sedanji krizi izplačevanje kakršnihkoli odškodnin preprosto ni možno, zato smo že pred dvema letoma zahtevali samo priznanje tega problema in njegovo proučitev, kako ga rešiti po izhodu iz krize.  

Ta poziv smo lani junija ponovili z naslednjimi besedami: »Glede vprašanja odškodnin pa pozivamo ministrstvo, vlado in vladne stranke, da se prenehajo izmikati  soočenju s tem nedvomno težkim in občutljivim vprašanjem – še zlasti sedaj, ko so tudi najuglednejši nacionalni mediji to vprašanje jasno in odločno izpostavili. Zavedamo se, da to zahtevno vprašanje še ni zrelo za odločitev, ker ne njegove dimenzije ne možne rešitve še sploh niso bile resno preučene, pa tudi sedanji čas ekonomske in socialne krize v državi za njegovo takojšnjo rešitev seveda ni primeren. Zato pozivamo vlado k takojšnji ustanovitvi komisije, ki naj problem preuči in v enem letu pripravi predlog možnih rešitev, pri čemer naj se opredeli tudi do predloga Društva izbrisanih o pavšalnih odškodninah, ki sta ga že lani javno podprla predsednik vlade Pahor in predstavnik največje opozicijske stranke g. Tanko.«

Po osmih mesecih popolnega ignoriranja tega predloga ga sedaj še enkrat ponavljamo. Bomo čez leto dni, ob 20. obletnici izbrisa, v Sloveniji še vedno soočeni z enako ignoranco kot doslej in se bomo ponovno prisiljeni obrniti na mednarodne institucije za varstvo človekovih pravic?

Člani Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije,

zbrani na letnem zboru 20. februarja 2011