|
ZGODBA NEKEGA IZBRISA(MLADINA
2011)
|
Zgodba nekega izbrisa (Članek iz Mladine 2011)
Ko
ti z enim klikom ukradejo »kuče, mače i cvjeće sa
prozora«
Silva
Stanković, članica Izvršnega odbora Društva
izbrisanih prebivalcev Slovenije
Pred kakim mesecem me je obiskala Dara in slišala
sem, poleg mnogih, še eno žalostno zgodbo izbrisa.
Pisalo se je davno leto 1977, ko se je Dara prvič
naselila v Sloveniji. Tu je dobila prvo osebno
izkaznico, prvi potni list, prvo vozniško dovoljenje
in si ustvarila družino. Tu sta njeni deklici
shodili in tu spregovorili prve besede. Slovenske
besede. Tu je glasovala za samostojno Slovenijo.
Niti v sanjah si ni mislila, kaj bo za njo pomenilo
leto 1991. Takrat se je namreč zanjo končalo
normalno življenje. Julija je njena družina tako kot
vsako leto do tedaj odšla na počitnice k babici v
Srbijo. Avgusta, nekaj dni prej, preden so se
nameravali vrniti v Slovenijo, kjer so imeli
stanovanje in kjer sta z možem delala kot samostojna
podjetnika, so doživeli prvi šok. Njena 17-letna
hčerka Arleta, njen angel, je za vedno ostala na
cesti. Smrtno se je ponesrečila. Težko si je
predstavljati, kako se počuti mati, ko izgubi
svojega otroka.
In kot da ta udarec ni bil dovolj. Naslednji šok so
doživeli konec februarja 1992, ko so se po
večmesečni duševni pretresenosti odločili, da se
vrnejo v Slovenijo. Na mejnem prehodu s Slovenijo so
jih zavrnili, češ da nimajo veljavnih dokumentov.
Dokumenti so bili slovenski. Kaj sedaj? Kam? Niso
imeli druge izbire, kot da se z avtomobilom in tremi
potovalkami vrnejo v Srbijo.
Zaradi izbrisa so ostali brez stanovanja in opreme v
njem, brez zaposlitve, brez zdravstvenega in
socialnega zavarovanja, brez veljavnega potnega
lista, brez vozniškega dovoljenja itd. Skratka, z
enim klikom so jim ukradi »kuće, maće i cvijeće sa
prozora«. Prisiljeni so bili zaživeti na novo.
Najprej so prodali avto, da so imeli vsaj nekaj časa
denar za preživetje, saj tistih nekaj na črno
zasluženih dinarjev ni bilo dovolj niti za
najnujnejše, kaj šele za plačilo podnajemniškega
stanovanja in šolanje otrok. Potem so si prizadevali
pridobiti dokumente. Dara jih v Srbiji ni mogla
dobiti, ker je bila uradno ločena od moža Srba, s
katerim sta kljub ločitvi še vedno živela skupaj. V
Bosni, na pogorišču doma, kjer se je rodila, pa je
divjala vojna. Potni list BiH ji je uspelo dobiti
šele konec leta 2002.
Takoj ko je dobila potni list, si je priskrbela tudi
vizum za Slovenijo in odhitela tja, kjer so
stanovali do leta 1991. Stanovanje je bilo zasedeno,
kje je njihova oprema, pa novi stanovalci niso
vedeli. Pomoč je poiskala v Pravnoinformacijskem
centru v Ljubljani. Želela si je spet pridobiti
dovoljenje za stalno bivanje in državljanstvo,
zanimalo jo je tudi, kakšne so njene pravice do na
silo odvzetega stanovanja in opreme. V
Pravnoinformacijskem centru so ji povedali, da po
Zakonu o tujcih ne izpolnjuje pogojev za stalno
bivanje in ne pogojev za državljanstvo RS. Povedali
so ji tudi, da za vrnitev stanovanja za zdaj nima
nobene možnosti. Njena družina bi morala najprej
pridobiti dovoljenje za začasno bivanje po Zakonu o
tujcih, vendar so ji pojasnili, da tudi pogojev za
začasno bivanje ne izpolnjujejo, ker nimajo
stanovanja in rednih prihodkov ter nimajo
upravičenega razloga za bivanje v Sloveniji.
Še večkrat si je priskrbela vizum in si v Sloveniji
prizadevala pridobiti dovoljenje za začasno bivanje,
vendar je vedno dobila odgovor: »Ne izpolnjujete
pogojev,« nezakonito pa v Sloveniji družina ni
želela bivati.
Dara se je iz Slovenije razočarana in nemočna
vračala v Srbijo. Ni pa izgubila upanja, da se bo
zakonodaja v Sloveniji vendarle nekoč spremenila in
izbrisanim omogočila vrnitev. To se je julija lani
tudi zgodilo z novim zakonom ZUSDDD-B. Njen mož ga
žal ni dočakal, saj je leta 2009 umrl. Dara pa kljub
vsemu, kar je pretrpela zaradi izbrisa, upa, da se
ji bodo s pomočjo Društva izbrisanih prebivalcev
Slovenije in z novim zakonom o izbrisanih uresničile
devetnajstletne sanje in da se bo nekoč le vrnila v
Slovenijo in nadaljevala življenje tam, kjer so ji
ga kruto prekinili akterji izbrisa.
|