|
Ob interpelaciji o izbrisanih – še nove neresnice |
Ob interpelaciji o izbrisanih – še
nove neresnice
(objavljeno v prilogi Dnevnika Objektiv 4. 4. 2009)
Ker so
zagovorniki interpelacije proti Kresalovi v 15 urah
po TV neposredno prenašane farse natrosili toliko
starih in novih neresnic, da so jih drugi poslanci
lahko zavrnili, recimo, le polovico, naj mi bo
dovoljeno tu razkriti še nekatere druge.
Ena od njih
je naslednji dan po interpelaciji »zablestela« (z
velikimi črkami in z Grimsovo sliko) celo v »Izjavi
dneva« na 2. strani Dela – a brez odgovora bo spet
dojeta kot resnica, čeprav gre za še eno od
Grimsovih izmišljotin, ki pa z vztrajnim
ponavljanjem postanejo »resnica«. Glasi se, da se je
izraz izbrisani začel uporabljati v zvezi z
baltskimi državami, »kjer se je to dejansko zgodilo,
v Sloveniji pa je uporaba tega izraza zavajajoča«.
Tam naj bi namreč (po Grimsu) tam živeče Ruse res
»izbrisali« iz državljanstva, pri nas pa naj se nič
podobnega ne bi bilo zgodilo. Gre za kar dvojno
zavajanje. V Delu je 10. 9. 2003 dopisnik iz Latvije
sicer res z izrazom izbrisani označil pol milijona
Rusov, ki so v Latviji ostali brez obljubljenega
latvijskega državljanstva – toda na to sem že takrat
takoj odgovoril takole: » …toda že iz Sobanovega
članka samega je razvidna bistvena, ogromna razlika:
ti Rusi v Latviji so ostali 'samo' brez
(obljubljenega) latvijskega državljanstva – niso pa
jim odvzeli tudi 'civilnega', osebnega statusa, ki
človeku zagotavlja zakonitost prebivanja v državi
(čeprav kot tujcu), možnost zaposlitve,
zdravstvenega zavarovanja itd. Ne morejo postati
odvetniki, policisti, piloti – očitno pa lahko
opravljajo vsaj druge poklice in vsaj zakonito
živijo v Latviji. Naši izbrisani niti tega ne morejo
– njim so bile odvzete prav vse možnosti zakonitega
prebivanja in življenja v Sloveniji.«
Ob sedanji
Grimsovi manipulaciji je treba dodati le še to, da
torej v Latviji Rusi niso bili »izbrisani« iz
latvijskega državljanstva, saj ga nikoli sploh imeli
niso – naši izbrisani so bili pa v resnici
»izbrisani« (še točneje: izločeni) iz registra
stalnega prebivalstva, v katerega so bili dotlej
vpisani kot zakoniti prebivalci Slovenije. Te
sramotne poteze pa Latvija nasproti »svojim« Rusom
ni naredila – tu je pa Slovenija res svetovni
unikum!
Poslanca
dr. Gorenaka pa si je dovolil v svoj polurni nastop
vplesti tudi naslednje: da se je leta 2002 ustavni
sodnik Krivic, pomislite, pritoževal nad hrupom na
Beethovnovi ulici, ki da so ga ustvarjali izbrisani,
čakajoči v vrsti pred uradom MNZ nasproti Ustavnega
sodišča! Smešno: ustavni sodnik sem bil le do jeseni
1998 - spomladi 2002 pa sem na Beethovnovo 3, to je
na MNZ, prihajal kar z ulice. In, kar je pa bolj
zanimivo: prav takrat sem šel večkrat visoke
funkcionarje MNZ vprašat, zakaj leta 1992 niso teh
ljudi, namesto da so jih izločili iz RSP (registra
stalnih prebivalcev), preprosto prenesli v
register tujcev! In kaj so mi odgovorili: »Ker
takega registra tujcev takrat sploh ni bilo!« Danes
(in že vse od leta 2003 naprej) pa zagovorniki
nezakonitega izbrisa predstavljajo kot resnico ravno
to (da so bili ti ljudje »samo prestavljeni v
register tujcev«), kar so mi za to pristojni še
spomladi 2002 izrecno zanikali! Kje je tu resnica in
kje je laž, je po tem menda jasno.
Naj omenim
še morda največje Gorenakovo zavajanje, ki ga je
potem ponovil še Janša: »Dejansko velike večine teh
ljudi sploh v Sloveniji ni bilo!« V resnici jih je
od 25 tisoč izbrisanih 14-15 tisoč doslej že dobilo
novo dovoljenje za stalno prebivanje ali celo
državljanstvo (in le zelo redki med njimi so to
dobili po nekajletni nezakrivljeni odsotnosti iz
Slovenije, to so redke izjeme). Večina izbrisanih
(okrog 14 tisoč) je ostala v Sloveniji tudi ves čas
po izbrisu – predvsem tistih 7 tisoč šele letos
odkritih pa so zelo verjetno res skoraj vsi sedaj
zunaj Slovenije. Skupaj torej okrog 10 tisoč. Ne pa
»velika večina od 25 tisoč«, kot se je ob
interpelaciji brez sramu zavajalo. Janša je to potem
kar nekajkrat »podkrepil« še z demagoškim
norčevanjem, češ, 25 tisoč ljudi naj bi vsa ta dolga
leta ilegalno živelo v Sloveniji - to je vendar za
pet povprečnih slovenskih občin ljudi, kaj takega še
na Madagaskarju ni možno! Zakaj je to zavestno
zavajanje in demagogija? Ker Janša seveda dobro ve,
kaj je resnica: da si je že do odločbe US 2003 okrog
12.000 izbrisanih postopno uredilo status (do zdaj
pa še nekaj tisoč več), le za nazaj jim še ni bil
priznan. In le njim bi se sedaj morale izdati
dopolnilne odločbe, ne pa vsem 25.000, kot so se,
očitno povsem nepoučeni o dejstvih, vehementno
zgražali nekateri drugi opozicijski poslanci.
Krona vse
opozicijske »argumentacije« pa je bil neki članek
dr. Toneta Jerovška, od Grimsa že poprej večkrat
reklamiran kot »briljanten«, ob interpelaciji pa
večkrat citiran, vključno z najbolj udarnimi
besedami, da je odločba US tako škandalozna, da »ji
verjamejo samo slepci in sleparji«. Pa bi bilo treba
te, ki so vehementno mahali s tem Jerovškovim
člankom iz februarja 2004, samo vprašati, kam je
potem po njihovem mnenju treba (poleg desetine
drugih ustavnih sodnikov, tedanjih in prejšnjih)
uvrstiti tudi še dva bivša predsednika US, dr.
Šturma in dr. Jambreka – med slepce ali med
sleparje?? Oba sta namreč to, ob interpelaciji tako
»strokovno« napadano odločbo US, vključno z njeno 8.
točko, javno podprla kot pravilno! Jambrek je dejal
le, da bi jo prejšnje (»prvo« poosamosvojitveno)
ustavno sodišče prav tako sprejelo, le da bi jo
bolje utemeljilo! V tej luči postane bolj razumljivo
tudi (javnosti prav tako vztrajno zamolčevano)
dejstvo, da je načelno podlago za prvo odločbo US o
izbrisanih iz februarja 1999 vzpostavila že
preliminarna odločitev tistega še prvega
(»Jambrekovega«) ustavnega sodišča junija 1998, in
da bila ta odločitev takrat sprejeta kar s 6 : 1.
Tudi takrat ji je edini nasprotoval Jerovšek, Šturm
je glasoval za, Jambrek pa je bil takrat odsoten.
Se bo zdaj
ogorčenost naših poslanskih »ustavnopravnih
strokovnjakov« tipa Grims nad to ustavnosodno
odločbo (mimogrede: tako se namreč temu reče, ne kar
»ustavna« odločba!) in njeno domnevno »očitno
zgrešenostjo« morda kaj unesla? Vsaj zmanjšala na
»jakost«, ki bi bila sorazmerna s stopnjo njihovega
ustavnopravnega znanja? Dvomim. Saj veste, prosto po
Heglu: če dejstva niso v skladu z našimi trditvami –
toliko slabše za dejstva.
Stokrat
ponovljenih neresnic s tem seveda ne bo konec. Komur
je do resnice, lahko pa o vsem zgoraj navedenem vsaj
razmisli.
Matevž
Krivic
|