Komisarju Sveta Evrope za človekove pravice g. Alvaru Gil Roblesu
in Komisiji Sveta Evrope za boj proti rasizmu in nestrpnosti 

S prvih treh skupščin po ustanovitvi našega Društva (in sicer 26. oktobra 2002 ter 26. februarja in 20. julija 2003) smo vsakokrat naslovili poseben poziv »Državi in javnosti«, prva dva  še pred odločbo Ustavnega sodišča aprila 2003. V drugem, dober mesec pred aprilsko odločbo US, smo zapisali: »Če bo ta odločitev za nas pozitivna, o čemer ne dvomimo, sprašujemo vlado in državni zbor oziroma politične stranke, ali nameravajo tudi to odločitev ustavnega sodišča izigrati, tako kot so tisto iz leta 1999?«

V tretjem pozivu, tri mesece po aprilski odločbi US, smo opozorili na dve veliki prevari pri dotedanjem izmikanju izvrševanju odločbe US in ju ocenili za očiten dokaz, da minister Bohinc namerava tudi zadnjo odločbo US izigrati – tako kot je bila leta 1999 izigrana prva odločba US.  V pozivu smo zato vprašali, ali bo tudi vlada nasedla na to prevaro, čeprav smo jo nanjo opozorili, in ali bo nato odločbo US ponovno izigral tudi državni zbor? Ker so se vse te zle slutnje žal uresničile, se danes, po treh v celoti ignoriranih pozivih domačim oblastem, od katerih lahko zaupamo le še Ustavnemu sodišču in Varuhu človekovih pravic, z naše skupščine prvič obračamo neposredno na komisarja SE za človekove pravice in na Komisijo SE za boj proti rasizmu in nestrpnosti. Oba organa Sveta Evrope sta o svojem obisku v Sloveniji izdala vsak svoje poročilo, v katerem sta oba dala poseben poudarek problemu izbrisanih, za kar se obema iskreno zahvaljujemo.

Iz poročila komisarja g. Gil Roblesa, ki zajema tudi že obdobje po aprilski odločbi Ustavnega sodišča, citiramo točko 31: »Hitra izvršitev odločbe Ustavnega sodišča je bistvena za ustrezno ureditev položaja teh oseb. Predsednik Državnega zbora mi je zagotovil, da bo zakon dopolnjen na način, kot je to zahtevalo Ustavno sodišče. Notranji minister me je obvestil, da se je postopek vračanja statusa stalnega prebivališča za nazaj že začel in da se bo zakonodajni postopek, ki naj bi zagotovil nov rok, začel brez odlašanja.«

Nadaljnji razvoj dogodkov je pokazal, da so bile vse to prazne obljube – pri čemer morda niti ni bistveno, ali so bile to namerno neresnične ali zgolj neodgovorne izjave in obljube:

- prva ministrova informacija (da se je postopek vračanja statusa za nazaj maja lani že začel) je bila sploh povsem lažna, saj je potem minister prekršil še domači javnosti dano pisno obljubo o začetku izdajanja odločb vsaj septembra  - in je začel te odločbe, skrajno selektivno in počasi, izdajati šele nedavno;

- zakonodajnega postopka vlada ni začela brez odlašanja, kot je minister obljubil, ampak je sredi oktobra, ko je šestmesečni rok za sprejem t.i. sistemskega zakona že potekel, predlog zakona šele vložila v zakonodajni postopek;

- za enako prazno se je izkazalo »zagotovilo« predsednika Državnega zbora, da bo zakon v skladu z odločbo Ustavnega sodišča – v sramotnem popuščanju vladne koalicije pred protiustavnimi zahtevami opozicije je prav vloga predsednika DZ osebno ena od najbolj vidnih, predstavniki vladne koalicije pa tudi že javno govorijo o prizadevanjih ne za popolno, ampak le za »čim večje« spoštovanje odločbe Ustavnega sodišča.

Za konec ponavljamo zadnji stavek iz našega prejšnjega poziva, le da ga sedaj ne začenjamo več s »če«, ampak s »ker«: Ker bomo zoper ponovni neustavni zakon očitno morali še tretjič pred ustavno sodišče in nato morda še v Strasbourg - tudi zato, ker odškodnine za obdobje 1992-2000 v celoti izključuje, nekaterim skupinam prizadetih pa celo za zadnja tri leta - mnogi od nas konca te sramotne zgodbe najbrž sploh ne bodo več dočakali. Sramota za Slovenijo, ki je tudi naš dom, pa bo narasla do neslutenih razsežnosti.

Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije -

na skupščini 26. februarja 2004 v Ljubljani –

ob 12. obletnici nezakonitega izbrisa