|
Politični
zločin, ne "administrativna napaka" |
Politični zločin, ne "administrativna napaka"
Nekoč: Philosophia ancilla theologiae.
Danes: pravo – služkinja politike.
O čem naj bi ob
15-letnici nezakonitega izbrisa 18.305 "južnjakov"
iz registra stalnega prebivalstva pisal za
Pravno prakso, če ne o sramotni vlogi pravnikov pri
tej največji sramoti nove, neodvisne Slovenije?
Zainteresirani to zagrešiti so bili seveda politiki
– ampak brez pravniške "strokovne pomoči" to ne bi
bilo izvedljivo.
Seveda bodo tudi
tole vsi prizadeti pravniki mirno "preslišali",
drugi pa do kolegov obzirno "prezrli" – enako kot
je ostal brez kakršnegakoli odmeva morda še hujši
pravni škandal, ki sem ga razkril v uvodniku ...
letošnje
številke PP: da je Vrhovno sodišče v azilskih
sojenjih zavrnilo in poslalo domov na stotine
prosilcev za azil
na podlagi absurdne teze, da ni azila, če nisi bil
doma "nenehno trpinčen oziroma mučen s povzročanjem
fizičnih
ali psihičnih krutosti" – to slaboumno stališče pa
je Vrhovnemu sodišču nekdo (verjetno MNZ) podtaknil
kot domnevno stališče svetovne avtoritete za azil J.
C. Hathawaya. In Vrhovno sodišče je dve leti mirno
sodilo
po tem absurdno-srednjeveškem kriteriju, ne da bi
enkrat samkrat preverilo, ali neka svetovna
avtoriteta res
lahko piše take neumnosti ... Ampak kdo bi se
vznemirjal zaradi nekih azilantov, pretežno Romov s
Kosova
– čimveč jih pošljemo nazaj, tem bolje za nas,
kajne?
In kdo pameten bi se
vznemirjal zaradi 18.305 "južnjakov", ki jim je ta
država pred 15 leti ukradla njihov
zakoniti status – naj si ga pač pridobijo še enkrat,
kakor vejo in znajo, drugače pa naj gredo tja, od
koder so
prišli ... Saj smo vendar velikodušno "podarili"
državljanstvo kar 170.000 njihovim sonarodnjakom, ti
"izbrisani"
pa tega velikodušnega darila niso hoteli, zato je
čisto prav, da smo jih potem kar po tihem izbrisali
še iz
registra stalnih prebivalcev Slovenije, mar ne?
To, da tega
velikodušnega darila niso hoteli, je prva laž v tej
grozljivi zgodbi. Do pred nekaj leti sem ji tudi
sam verjel – dokler nisem začel sistematično
zasliševati vsakega izbrisanega, na katerega sem
naletel, naj
mi vendar zaupa ("sedaj, ko je tako in tako že vse
prepozno – sprašujem samo iz radovednosti"), zakaj
za
hudiča vendar ni v tistih šestih mesecih od junija
do decembra 1991 enkrat stopil v vrsto pred okencem
in
vložil vlogo za državljanstvo – pa ne bi imel vseh
teh težav, ki so ga kasneje zaradi izbrisa doletele.
Pričakoval
sem seveda odgovore "nisem vedel" in podobne – toda
8 na 10 vprašanih mi je odgovorilo kot iz topa: "Saj
sem
bil v tisti vrsti (mnogi vedo še za točen datum in
druge okoliščine tega dogodka, ki jim je uničil
življenje) – ko
sem prišel do okenca, so me pa nagnali domov, ker
vlogi nisem mogel priložiti rojstnega lista iz
Bosne" ipd.!
V Ljubljani na Mačkovi je to počel znameniti "mož
brez roke", ki mu je bil zaupan ta umazani posel, na
drugih občinskih uradih pač drugi uradniki in
uradnice – toda vsi enako, očitno vsi po enotnih
navodilih iz
centra operacije: prosilce z nepopolnimi vlogami
naženite domov! Tako se je začel ta organizirani
zločin.
Upam, da ne starim
ne novim pravnikom ni treba razlagati, da je bilo to
ravnanje uradnikov ne le
nezakonito, ampak najbrž celo kaznivo: tudi
nepopolne vloge bi morali sprejeti in kasneje pisno
določiti ustrezen
(razumen, uresničljiv) rok za dostavo manjkajočih
dokumentov – namesto zakonitega ravnanja in pomoči
prava neukim strankam pa so nasproti njim zagrešili
prvo, za mnoge usodno nezakonitost, celo kaznivo
dejanje (vsaj načrtovalci operacije, če že ne tudi
vsi neposredni izvajalci).
Sledil je nato – 26.
februarja 1992 – sam nezakoniti izbris iz RSP.
Citirajmo, kako ga je opisala znamenita
odločba US iz februarja 1999: "Prav tako ne bi smeli
pristojni organi opraviti prenosa teh oseb iz
obstoječega registra stalnega prebivalstva v
evidenco tujcev po uradni dolžnosti, brez vsake
odločbe ali
obvestila prizadeti osebi. Za tako ravnanje niso
imeli zakonske podlage. Zakon o evidenci nastanitve
občanov in
o registru prebivalstva, na katerega se sklicuje
Vlada v svojih pojasnilih, ne pozna izbrisa stalnega
prebivališča
na podlagi samega zakona." In nato je ustavno
sodišče dodalo še, da "novih tujcev" iz bivše
Jugoslavije vlada
ne bi smela postaviti v slabši položaj od "starih
tujcev", torej od prvih zahtevati urejanje statusa
na novo,
česar od drugih ni zahtevala.
Osem let je minilo,
odkar je ustavno sodišče to ugotovilo in izrecno
zavrnilo izgovore vlade, da je MNZ
akrat ravnalo po takratni zakonodaji – vse zaman:
politiki mirno še naprej ponavljajo, da je bilo
ravnanje
zakonito in celo, da nobenega izbrisa sploh ni bilo,
ugledni pravniki pa to očitno sprenevedanje in
laganje
mirno sprejemajo kot nekaj normalnega, nekateri pa
pri tem celo "strokovno pomagajo" ...
Ko je bilo zaradi
večletnega tovrstnega sprenevedanja aprila 2003
ustavno sodišče prisiljeno odločbo iz leta 1999
ponoviti in še zaostriti z izrecnim ukazom
ministrstvu za notranje zadeve, naj v okrog 12.000
že rešenih primerih že vrnjena dovoljenja za stalno
prebivanje z dopolnilnimi odločbami razglasi za
veljavna tudi za nazaj, so v bran politike in
njenega bojkotiranja odločb US spet stopili "ugledni
pravniki". Takrat je ministru Bohincu uspelo zbrati
kar deset takih "uglednih pravnikov", ki so
podpisali podporo njegovi nameri, da odločbe US ne
bo izvršil "kar tako", ampak šele na podlagi
posebnega "tehničnega zakona", s katerim pa naj bi
se število upravičencev do dopolnilnih odločb
zreduciralo od 12.000 na približno 4.000. Proti
soglasni razsodbi devetih ustavnih sodnikov je
minister Bohinc (doktor prava!) torej pomahal s
podpisi desetih profesorjev PF na nekem papirčku
brez vsake strokovne argumentacije – in odločba US
je padla v vodo. Da so odločbo US kot pravilno javno
podprli poleg aktualnih devetih ustavnih sodnikov še
tudi štirje bivši (Testen, Jambrek, Šturm in
Krivic), politike ne takrat ne kasneje ni zanimalo –
čeprav je Šturm celo minister v sedanji vladi, a v
njej o tem vprašanju očitno molči.
In ko je Janševa
vlada že od svojega prvega dne dalje začela z
zavestnim zavajanjem pravno neuke, izbrisanim pa
pretežno nenaklonjene javnosti s "pravljico o
ustavnem zakonu", za katerega sta že dva predsednika
US javno povedala, da urejanje neustavne materije z
ustavnim zakonom ustavnemu sodišču ne preprečuje
razsojanja o ustavnosti takega zgolj formalno
"ustavnega zakona", ji spet ni bilo težko dobiti
štirih uglednih pravnikov, da so ji "pravno
utemeljili" ta njen poskus, kako se izmakniti
odločbi US. To so bili dr. Tone Jerovšek, dr. Miro
Cerar, dr. Miha Juhart in dr. Rajko Pirnat (samo
slednji s stališči, o katerih se da vsaj resno
strokovno razpravljati, čeprav izigravanja odločbe
US seveda tudi to ne opravičuje).
Vlada je ta svoj
protiustavni umotvor dolgo držala celo v tajnosti
(!), zato naj tu spomnim, kako sem to komentiral že
decembra 2005 v Mladini:
Najprej je čisto
malo odškrnil zaveso eden od pravnih svetovalcev
vlade pri tem projektu dr. Miro Cerar, en dan pred
Matejevim nastopom in sejo vlade je pa nato minister
dr. Virant na TV že povsem jasno razkril bistvo tega
vladnega (proti)ustavnega umotvora. Povedal nam je,
da bodo s tem zakonom "popravili krivice" samo
tistim, ki so se jim res zgodile, to je tistim, ki
so se potrudili in so (po nezakonitem izbrisu, o
katerem niti obveščeni niso bili) pokazali ustrezne
aktivnosti, da si ta (nezakonito odvzeti!) status
spet pridobijo nazaj, pa jim je bilo to bodisi
nezakonito preprečeno bodisi zaradi okoliščin
nemogoče izvesti. Da Virant, doktor prava in dober
poznavalec odločanja na ustavnem sodišču, ne bi znal
razumeti, da je s tem jasno povedal, da se vlada
požvižga na odločbo US, si je nemogoče misliti –
očitno je njegova pravna strokovnost že tako globoko
spolitizirana, da iz te ujetosti preprosto ne more
več ven, tudi če bi hotel. Pa očitno tega niti noče
več, mu je tam noter že bolj všeč.
In zakaj je z enim
samim, zgoraj prosto povzetim stavkom Virant tako
jasno povedal, da se vlada požvižga na odločbo US?
Zato, ker ta njegov stavek priznava le "sekundarne"
krivice, torej tiste, ki so se tem nesrečnim ljudem
dogajale mesece in leta po izbrisu – v celoti pa
zanika "primarno" in najhujšo krivico, katere
odpravo pa zahteva odločba US in ki je bila storjena
prav vsem 18.305 prizadetim brez ene same izjeme,
torej sam nezakoniti izbris.
Na ta prozorni
manever z "ustavnim zakonom" nista nasedla ne oba
pristojna odbora OZN za ta vprašanja, ne komisar SE
za človekove pravice, ne Amnesty International, ne
komisija ECRI iz Strasbourga – vsi kot v en glas
zahtevajo od Slovenije: izpolnite odločbo svojega
lastnega ustavnega sodišča in pika!
Za konec tega
žalostnega članka ob žalostni 15-letnici samo še
"kronski dokaz" za to, da nezakoniti izbris seveda
ni bil nikakršna "administrativna napaka", ampak
zavesten, načrtovan politični zločin zoper človekove
pravice te ogromne množice nesrečnih ljudi. Ta
zločin je bil javnosti sicer razkrit že pred tremi
leti, a takoj za tem politično in medijsko spet
potisnjen v pozabo. Vodilni "pravni koordinator"
izbrisa na notranjem ministrstvu mag. Slavko Debelak
je 24. marca 2004 v intervjuju Dnevniku namreč
priznal, da takrat o izbrisu prizadetih ljudi sploh
niso obvestili, pač pa so obvestili »samske domove
in kadrovske službe podjetij, kjer so bili ti ljudje
zaposleni«! Jasnejši dokaz, da je šlo torej za
organiziran, zavesten poskus, kako tem ljudem brez
formalnega izgona (ki bi povzročil mednarodni
škandal) onemogočiti življenje v Sloveniji in jih
prisiliti, da sami zapustijo Slovenijo, si je težko
zamisliti. Toda histerija zavedenega javnega mnenja
takrat (tik pred referendumom aprila 2004) je bila
že tolikšna, da so tako politiki kot mediji ta jasni
dokaz načrtovanega političnega zločina zlahka
"preslišali" – in še danes nemoteno dalje širijo
laži namesto resnice. Zato zdaj na ta jasni dokaz
političnega zločina ponovno opozarjam, da ne bi
dokončno utonil v pozabo.
|
