|
POROČILO O DELU
ZA LET O 2009
|
P O
R O Č I L O O D E L U Z A L E T O 2 0 0 9
(oziroma od 7. skupščine 21. 2. 2009 do 8. skupščine
20. 2. 2010)
Ker je bil na 6.
skupščini podan pregled dela društva v vseh šestih
letih obstoja do takrat, tudi na letošnji skupščini,
enako kot lani, Izvršni odbor podaja le kratko
poročilo o delu v zadnjem letu.
Izvršni odbor je imel v
tem letu šest sej, na katerih je obravnaval tekočo
problematiko in sproti reagiral nanjo. V tem letu je
bilo za nas najpomembnejše delovanje vlade in
ministrstva za notranje zadeve pri tem, da bi se
končno izvršila odločba Ustavnega sodišča iz leta
2003, pri čemer je preko našega pravnega zastopnika
g. Krivica sodelovalo tudi naše društvo. Temu
najpomembnejšemu dogajanju v lanskem letu je zato
posvečeno prvo poglavje našega letnega poročila.
A. Uresničevanje odločbe
Ustavnega sodišča
Po štirih letih Janševe
vlade in popolnega zastoja pri reševanju problema
izbrisanih se je z oblikovanjem Pahorjeve vlade
konec leta 2008 ponovno odprla možnost za
reševanje problema izbrisanih. Odločilni trenutek je
bilo oblikovanje koalicijskega sporazuma v začetku
oktobra 2008. Takrat je pravnemu zastopniku našega
društva uspelo vzpostaviti stik s pripravljalci
koalicijskega sporazuma. Ob našem sodelovanju je
bila tako v koalicijski sporazum vnesena naslednja
formulacija:
13.4. … Koalicijski
partnerji bomo zagotovili, da bo MNZ takoj
nadaljevalo z izdajanjem dopolnilnih odločb v skladu
z 8. točko odločbe ustavnega sodišča U-I-246/02 z
dne 03. 04. 2003. Predlagali bomo tudi zakon, s
katerim bomo
uveljavili odločbi
ustavnega sodišča o izbrisanih.
Pri tem lahko zakon določi, v katerih primerih jim
zaradi lastnih ravnanj stalnega prebivališča na dan
izbrisa ni mogoče priznati ali jim ga ni mogoče
priznati za celotno obdobje po izbrisu. Pravico do
povračila škode iz 26. člena Ustave Republike
Slovenije naj bo mogoče uveljaviti le v primerih
protipravnega ravnanja državnih organov, in sicer za
škodo, ki je ni bilo mogoče odvrniti.
Že iz gornjega citata iz
koalicijskega sporazuma je bil po eni strani viden
resen namen nove vlade, da se končno (s 6-7-letno
zamudo) izpolnita obe zahtevi iz odločbe Ustavnega
sodišča (izdaja dopolnilnih odločb in sprejem
zakona), po drugi strani pa žal tudi njeno cincanje
in nenačelno taktiziranje okrog politično
občutljivega vprašanja odškodnin. Sedaj, dobro leto
dni kasneje, lahko ugotovimo, da je bila prva
obljuba (izdaja dopolnilnih odločb) delno
uresničena, vendar žal z neko hudo pomanjkljivostjo
(o tem več kasneje), in da je druga obljuba (sprejem
zakona za vse preostale izbrisane) z manjšo zamudo
na dobri poti, da bo zakon morda v marcu 2010 vsaj v
Državnem zboru sprejet (ostane potem še vprašanje
referenduma, ki ga bo gotovo zahtevala opozicija) –
in da se hkrati stališče vlade do vprašanja
odškodnin v tem letu žal ni spremenilo.
Da bi člani lahko bolje
razumeli ta zapletena pravna in politična vprašanja,
skušamo v nadaljevanju tega poročila ta tri ključna
vprašanja (1. dopolnilne odločbe, 2. zakon, 3.
odškodnine) – in ob tem tudi prispevek DIPS pri
njihovem reševanju - nekoliko natančneje, a hkrati
na čimbolj preprost in razumljiv način razložiti.
1. Dopolnilne odločbe
Po znameniti 8. točki odločbe
Ustavnega sodišča iz leta 2003 bi Ministrstvo za
notranje zadeve (MNZ) moralo vsem tistim, ki so si
do takrat že uredili svoj status s ponovno
pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje (ali
celo kar s pridobitvijo državljanstva, kar je še več
od tega), izdati »dopolnilne odločbe«, s katerimi se
prizadetim priznava status stalnega prebivalca
Slovenija tudi za nazaj (retroaktivno), torej tudi
za čas od izbrisa do njegove ponovne pridobitve. Po
takratni oceni Ustavnega sodišča naj bi bilo takih
upravičencev okrog dve tretjini vseh izbrisanih,
torej okrog 12.000 od takrat priznanih 18.305
izbrisanih – takratni minister za notranje zadeve
dr. Rado Bohinc pa je z izdajanjem teh odločb
najprej eno leto zavlačeval, nato pa je od februarja
do julija 2004 izdal samo okrog 4.000 takih
dopolnilnih odločb in nato s tem brez pojasnila
prenehal.
Ko je nova vlada obljubila, da
bo izdajanje dopolnilnih odločb dokončala, smo zato
pričakovali izdajo še najmanj 8.000 dopolnilnih
odločb (oziroma še več, ker si je status od leta
2003 do sedaj uredilo gotovo še nadaljnje večje
število izbrisanih). Namesto tega je ministrstvo že
na začetku leta napovedalo, da bo teh odločb le še
3.000 in da bodo izdane v mesecu ali dveh – v
resnici pa se je to zavleklo vse do sedaj, izdanih
pa je bilo največ 2.500, morda še manj teh odločb.
Že od te začetne napovedi
(3.000) naprej je bilo jasno, da tudi ministrica
Kresalova žal nadaljuje povsem nerazumljivo in
nesprejemljivo stališče ministra Bohinca, da se
dopolnilne odločbe ne bodo izdajale tistim
izbrisanim, ki so si status v teh letih uredili kar
direktno s pridobitvijo državljanstva (ne da bi
najprej pridobili dovoljenje za stalno prebivanje
kot tujci in šele nato morda še državljanstvo) –
takih izbrisanih pa je po uradnih podatkih MNZ okrog
3500 (točno: 3499). Pri tem sta se oba ministra
izgovarjala na to, da ta kategorija izbrisanih v
odločbi US ni izrecno omenjena, kar pa je neresen in
pravne države nevreden izgovor. Kdor je pridobil
direktno državljanstvo, namreč dovoljenja za
prebivanje sploh več ne potrebuje, saj tega
potrebujejo samo tujci. Prišlo je do
smešno-žalostnega paradoksa: kdor je poprej dobil
dovoljenje za stalno prebivanje, je nato dobil še to
»dopolnilno odločbo« s priznanjem statusa tudi za
nazaj – komur je v teh letih Slovenija podelila
celo državljanstvo, torej več kot tistim prvim, pa
priznanja statusa za nazaj na ta poenostavljeni
način ne dobi! Ta čudna poteza seveda novi vladi ni
v čast – razumeti jo je mogoče samo kot
taktiziranje, da število izdanih dopolnilnih odločb
ne bi bilo preveliko.
Toda tudi če 6.500 izdanim
dopolnilnim odločbam (4.000 pred šestimi leti in
2.500 lani) prištejemo še teh 3.500, ki niso bile
izdane, čeprav bi morale biti, dobimo samo številko
10.000 in ne 12.000 ali še več, kolikor bi po
takratnih ocenah teh dopolnilnih odločb bilo treba
izdati. Toda ta dodatna razlika po našem mnenju ni
sporna in je po našem mnenju samo posledica
natančnejše evidence in kontrole upravičencev, ki jo
je izvedlo sedanje ministrstvo, medtem ko je pri
prejšnjih višjih številkah (12.000 ali več) šlo le
za približne ocene. Čeprav je ta natančnejša
evidenca namesto prejšnje številke 18.305 vseh
izbrisanih januarja 2009 pokazala okrog sedem tisoč
več izbrisanih (25.671), je število upravičencev do
dopolnilnih odločb istočasno radikalno zmanjšala: od
12.000 samo na 6.500 (in tudi če bi slednjim
prišteli še prej omenjenih »namerno izpuščenih«
3.500, bi po tej sedanji statistiki dobili še vedno
samo 10.000 upravičencev do dopolnilnih odločb). To
je pomembno pripomniti zaradi demagoškega hrupa, ki
ga je opozicija dvignila zaradi povečanja po
podatkih izračunanega števila vseh izbrisanih od
18.305 na 25.671 – čeprav ne prva ne druga številka
ne pomenita, koliko ljudem bo ta status res priznan,
kajti priznan bo le tistim, ki ga bodo v postopku
individualno dokazali. In kot se je že številka
12.000 izbrisanih z domnevno že urejenim statusom
do leta 2003 sedaj izkazala za preveliko, se bo to
na koncu vseh postopkov izkazalo tudi za to število
vseh izbrisanih.
Če je od sedaj ocenjenih
približno 25.000 izbrisanih po gornjih pojasnilih
okrog 10.000 takih, ki so si status (vsaj za naprej)
doslej že uredili, to torej pomeni, da preostane še
okrog 15.000 takih, ki si statusa še sploh niso
uredili. Nekaj takih, a zelo malo, sicer že ves ta
čas (brez vseh dokumentov) živi v Sloveniji, toda
ogromna večina teh 15.000 so nedvomno tisti
izbrisani, ki so po izbrisu zapustili Slovenijo, ker
v njej brez dokumentov niso mogli preživeti. Koliko
od njih bo po uveljavitvi zakona, ki naj bi bil
naslednji mesec sprejet, sploh vložilo zahtevo za
vrnitev pred 18 leti odvzetega statusa, je veliko
vprašanje, saj po tako dolgem času za vrnitev v
Slovenijo mnogi sploh več ne bodo imeli ne interesa
ne finančnih in drugih možnosti – in koliko od
tistih, ki bodo to zahtevo ali prošnjo vendarle
vložili, bo izpolnilo relativno težke in zahtevne
zakonske pogoje zanjo, pa je nadaljnje veliko
vprašanje. Prava številka vseh izbrisanih zato
najbrž nikoli ne bo znana – in zato je sedanji
prepir o tem, kako se je prvotna številka 18.305
povečala na sedanjih 25.671, za kar državljani
plačujejo celo drago parlamentarno preiskavo,
popolnoma nepomemben oziroma prepir za oslovo senco.
Pomemben je seveda za pridobivanje političnih točk
pri naivnih in neinformiranih volivcih – in v ta
namen ga opozicijske politične stranke tudi
izkoriščajo.
Če se po tem vmesnem pojasnilu
o skupnem številu vseh izbrisanih vrnemo k vprašanju
dopolnilnih odločb, naj torej ponovimo: to
prvo svojo obljubo je sedanja vlada izpolnila le
delno – namesto najmanj 6.000 še manjkajočih
dopolnilnih odločb jih je izdala samo 2.500, 3.500
nespornih upravičencev pa je za to prikrajšala.
To sicer ne pomeni, da jih
namerava sploh prikrajšati za pravico do priznanja
statusa tudi za nazaj – to pravico jim namreč
priznava v 1.b členu zakona, ki naj bi bil sedaj
sprejet. Vendar je njihov položaj s tem kar dvakrat
bistveno poslabšala:
- prvič zato, ker bodo po
zakonu tako »posebno odločbo« dobili samo, če bodo
zanjo posebej zaprosili, ne pa po uradni dolžnosti,
kot so se doslej izdajale »dopolnilne odločbe« po 8.
točki odločbe US,
- drugič in predvsem pa zato,
ker je tako uresničitev te njihove po vsem nesporne
pravice odvisna od tega, ali bo ta zakon (ki pa
ureja predvsem položaj preostalih 15.000 izbrisanih
– člen 1b o teh 3.500 »dodatnih« je temu samo dodan)
sploh sprejet in po sprejemu tudi uveljavljen, ali
pa bo opoziciji uspelo vse to že v Državnem zboru
ali pa nato z referendumom preprečiti.
2. Zakon
Za vse tiste izbrisane, ki
dovoljenja za stalno prebivanje (ali državljanstva)
po izbrisu še niso ponovno dobili, bi morala biti v
šestih mesecih po izdaji odločbe US, to je že do
srede oktobra 2003, izdana samo majhna dopolnitev
zakona iz leta 1999 (ZUSDDD), da bi bila s to
dopolnitvijo odpravljena neustavnost ZUSDDD oziroma
njegova pomanjkljivost, ker v njem ni bil dovolj
jasno in natančno določeno, v kakšnih primerih se
lahko šteje, da izbrisani izpolnjuje pogoj
»dejanskega neprekinjenega življenja v Sloveniji«,
čeprav je bil zaradi posledic izbrisa takrat
prisiljen Slovenijo sam zapustiti ali pa je bil celo
izgnan oziroma mu ni bila dovoljena vrnitev. Kot je
znano, v letih 2003-2004 zaradi umikanja takratne
Ropove vlade pred pritiski opozicije tak zakon ni
bil sprejet, v letih 2005-2008 je Janševa vlada to
zahtevo Ustavnega sodišča popolnoma ignorirala
(oziroma jo je hotela izigrati s ponujanjem
nekakšnega ustavnega zakona, na kar pa leva
opozicija seveda ni pristala, ker bi bilo to v
nasprotju z odločbo US) – in šele sedanja Pahorjeva
vlada se je resno lotila te naloge.
Prvi meseci leta 2009 so bili
posvečeni problemu dopolnilnih odločb, potem je bilo
v marcu precej časa izgubljenega zaradi
interpelacije proti ministrici Kresalovi zaradi
njenega zavzemanja za izpolnitev odločbe US
(interpelacija je bila obravnavana v DZ 1. aprila,
pri pripravi odgovorov na neutemeljene očitke
opozicije smo aktivno sodelovali tudi mi), tako da
smo prvi osnutek zakona dobili od državnega
sekretarja dr. Gorana Klemenčiča sredi junija. Od
takrat naprej smo z njim tesno sodelovali pri
pripravi tega zakona, enako tudi predstavnika
Mirovnega inštituta in Amnesty International. Mnoge
naše pripombe so bile upoštevane, ne seveda vse,
kljub temu pa ocenjujemo, da je predlog zakona, ki
je januarja letos končno prišel v parlamentarni
postopek, dober ali vsaj zadovoljiv. Če bo sprejet
(predvidoma v marcu) in nato tudi uveljavljen (če
torej ne bo zavrnjen na referendumu, s katerim grozi
opozicija), bo omogočil, da bi se v nadaljnjih letih
postopoma rešilo vprašanje vrnitve statusa stalnega
prebivalca tudi za tistih 15.000 izbrisanih, ki ga
vse doslej še niso dobili (večina od njih zato, ker
ne živijo v Sloveniji), pa tudi vprašanje priznanja
statusa za nazaj za tistih 3.500 izbrisanih, ki so
medtem status stalnega prebivalca dobili vrnjen
indirektno, namreč s pridobitvijo slovenskega
državljanstva.
Skupaj se ta zakon torej nanaša
na okrog 18.500 izbrisanih, saj je bil doslej status
v celoti priznan (tudi za nazaj – z dopolnilnimi
odločbami) samo 6.500 izbrisanim, poleg tega pa še
na otroke izbrisanih, rojene po 25. 6. 1991, ki v
število izbrisanih doslej seveda niso bili
vključeni, ker ob svojem rojstvu niso bili vpisani
v register stalnih prebivalcev.
Če smo rekli, da bo ta zakon »v
nadaljnjih letih postopoma rešil vprašanje
vrnitve statusa stalnega prebivalca tudi za tistih
15.000 izbrisanih, ki ga vse doslej še niso dobili«,
pa to seveda ne pomeni, da bo vseh teh 15.000
dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji tudi res
dobilo. Brez večjih težav ga bodo seveda dobili
tisti, ki so se v Slovenijo že vrnili in tu ponovno
(ali celo brez prekinitve) prebivajo, vendar je
takih najbrž zelo malo. Nadalje bo status po tem
zakonu priznan različnim skupinam otrok izbrisanih
staršev, ki si tega doslej niso mogli urediti,
zlasti otroci, rojeni po 25. 6. 1991, seveda pod
pogojem, da vse od rojstva naprej dejansko živijo v
Sloveniji. Kot je bilo že povedano, ti v številko
15.000 sploh niso všteti. Ali bo dobilo vrnjen
status tudi tistih skoraj 15.000 izbrisanih (če je
bilo vseh res nad 25.000), ki sedaj živijo zunaj
Slovenije, oziroma koliko od njih bo to dobilo, pa
je odvisno najprej od tega, koliko od njih bo to
sploh zahtevalo (z vložitvijo prošnje najkasneje v
treh letih po uveljavitvi tega zakona), in nato
seveda od tega, ali jim bo v postopku uspelo
dokazati, da izpolnjujejo zakonske pogoje za to.
Razmere za življenje so se v
teh 18 letih za te ljudi seveda bistveno spremenile
– tako v Sloveniji kot tudi tam, kjer ti ljudje
večinoma sedaj živijo. Komur bi sedaj uspelo
izpolniti zakonske pogoje za priznanje statusa
(torej dokazati, da je bil takrat prisiljen
Slovenijo zapustiti, ker v njej zaradi izbrisa ni
več mogel živeti, in dokazati, da se je poskušal
vrniti, pa mu je bilo to onemogočeno) – postopek za
dokazovanje vsega tega seveda utegne trajati več
let, zlasti če bo prosilcev veliko – bi se potem, ko
bi dovoljenje dobil, moral (tako določa 1.e člen
zakona) »v roku enega leta preseliti v Republiko
Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem«,
v nasprotnem primeru pa se mu dovoljenje razveljavi.
Le »iz zdravstvenih, družinskih ali drugih
utemeljenih razlogov se na prošnjo ta rok lahko
podaljša«.
Možno je seveda, da bodo
prošnje vložili tudi tisti, ki na dejansko vrnitev v
Slovenijo sicer ne računajo več, vendar mislijo, da
bi na podlagi priznanega statusa oziroma tega
dovoljenja lahko dobili kakšno odškodnino za škodo,
ki so jo utrpeli ob samem izbrisu in v prvih letih
po njem. Po našem mnenju bi seveda odškodnino za to
škodo (vsaj neko pavšalno odškodnino, če njene
konkretne višine danes ne morejo več dokazati)
morali dobiti vsi, ki so bili takrat nezakonito
izbrisani – toda praktične možnosti so minimalne,
skoraj nikakršne. Kakšne so te možnosti, si lahko
preberete spodaj v 3. točki »Odškodnine« in pa na
naši spletni strani (www.izbrisani.org)
pod naslovom »Odgovori na najčešća pitanja«. Iz teh
(in drugih) razlogov ocenjujemo, da mnogi od teh
15.000 izbrisanih prošenj niti vložili ne bodo.
Kakšni so
sedaj predvideni zakonski pogoji za to, da bi bilo
njihovi prošnji ugodeno, je bilo zgoraj na kratko že
omenjeno (dokazati, da je bil takrat prisiljen
Slovenijo zapustiti, ker v njej zaradi izbrisa ni
več mogel živeti, in dokazati, da se je poskušal
vrniti, pa mu je bilo to onemogočeno) - podrobneje
pa si lahko celoten predlog zakona z obrazložitvijo
vred ogledate na internetu – na naši spletni strani
(www.izbrisani.org).
Najpomembnejši v njem so členi:
1.a (za otroke), 1.b (za tistih 3.500,
ki so dobili samo državljanstvo, ne pa že pred tem
dovoljenja za stalno prebivanje), 1.c (za
tiste, ki so dopolnilne odločbe dobili že leta
2004), 1.d (pogoji za tiste, ki so Slovenijo
zapustili za več kot eno leto) in 1.e (rok
enega leta po prejemu dovoljenja za vrnitev v
Slovenijo).
Pred temi novimi členi je
spremenjen 1. člen prejšnjega ZUSDDD, kjer bo zdaj
(v prvem odstavku) popravljena napaka, ko je v
prvotnem ZUSDDD pisalo, da velja za »državljane
držav naslednic nekdanje SFRJ« namesto (kot se sedaj
popravlja) za tistega, ki je bil »na dan 25.6.1991
državljan druge republike nekdanje SFRJ«, v drugem
odstavku pa je določen način, kako se z odločbami na
podlagi ZUSDDD popravlja nezakonitost, storjena z
izbrisom
(»se šteje, da je imel v
Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno
prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče,
na naslovu, na katerem je bil prijavljen ob izbrisu,
tudi v času od izbrisa do pridobitve dovoljenja
za stalno prebivanje, o čemer se tujcu hkrati z
dovoljenjem za stalno prebivanje po uradni dolžnosti
izda posebna odločba«). Tudi po tem
(spremenjenem) zakonu bosta torej izbrisanemu za
vrnitev statusa, ki mu je bil z izbrisom nezakonito
odvzet, potrebni dve odločbi: s prvo mu bo (če bo za
to vložil prošnjo in bo o njej pozitivno odločeno)
izdano novo dovoljenje za stalno prebivanje, nato pa
mu bo po uradni dolžnosti (torej brez prošnje,
avtomatično) izdana še »posebna odločba« (odločba US
jih je imenovala »dopolnilne odločbe«), s katero mu
bo ta status priznan tudi za nazaj (vse od izbrisa).
Iz nadaljnjih členov je
pomembno omeniti, da bodo za odločanje o prošnjah na
podlagi ZUSDDD v prihodnje pristojne upravne enote,
ne več neposredno Ministrstvo za notranje zadeve. To
seveda pomeni, da bo zoper negativno (zavrnilno)
odločitev upravne enote možna še pritožba na MNZ,
nato pa (kot doslej) tožba na Upravno sodišče
(upravni spor). Pritožbena pot zoper negativne
odločbe bo torej daljša kot doslej, sproženih
postopkov bo na tisoče, dokazovanje, da so pogoji po
zakonu izpolnjeni, pa utegne biti v mnogih primerih
težavno in dolgotrajno – čeprav je v primeru
pomanjkanja pisnih dokazov tako izgon ali zapustitev
Slovenije zaradi posledic izbrisa kakor tudi
neuspešne poskuse vrnitve v Slovenijo (zaradi
zavrnitve na meji in podobno) seveda dovoljeno
dokazovati tudi samo s pričami (tudi samo z eno, če
jih več ni mogoče dobiti).
Vse zgoraj in že prej navedeno
seveda pomeni, da pot do pridobitve dovoljenja za
stalno prebivanje po tem zakonu nikakor ne bo lahka
in hitra, razen, upajmo, za otroke (po 1.a členu) in
za tistih 3.500 po 1.b členu, kjer bi postopek moral
potekati hitro, vsaj v večini primerov. Da bo za vse
druge pot težja in daljša, je žalostna, a žal
neizbežna posledica dvojega: prvič tega, da se zanje
posledice nezakonitega izbrisa popravljajo šele 18
(ali še več) let kasneje, in drugič tega, da je
Ustavno sodišče leta 2003 določilo prav to zapleteno
in težko pot za popravo krivic tistim izbrisanim, ki
si do takrat statusa še niso uredili. Morda bi
takrat Ustavno sodišče lahko določilo tudi
preprostejši in hitrejši način za popravo teh
krivic, toda žal je izbralo to pot – in pravne
države nevredni odpor tudi proti tej odločbi
Ustavnega sodišča v preteklih šestih letih jasno
kaže, da bi bilo sedaj iskanje kakšnih boljših in
hitrejših rešitev popolnoma nesmiselno in celo
škodljivo za interese izbrisanih. Še za uveljavitev
tega zakona, ki se strogo drži pogojev, določenih v
odločbi US, bo potrebno še mnogo političnega in
pravnega napora in volje, da bo zakon najprej v
parlamentu izglasovan in da bo nato na zahtevo
parlamentarne večine, ki zakon podpira, Ustavno
sodišče lahko prepovedalo izvedbo referenduma, ki ga
bo proti zakonu gotovo zahtevala opozicija. To pa bo
Ustavno sodišče lahko naredilo samo, če bo zakon v
skladu z odločbo Ustavnega sodišča, saj bi potem
referendumska zavrnitev takega zakona pomenila
kršitev ustavnih pravic prizadetih.
3. Odškodnine
V zvezi s
tem je Izvršni odbor DIPS na svoji seji dne 17. 1.
2009 sprejel naslednje stališče, ki smo ga
predstavili na sestanku ministrice Katarine Kresal
in državnega sekretarja dr.
Gorana
Klemenčiča z nevladnimi organizacijami 20. januarja
2009:
»Če ta
država še premore kaj čuta za pravičnost in
poštenje, bo škodo, ki so jo ti ljudje utrpeli,
enkrat morala na primeren način poravnati. Tudi
zakon o nekih pavšalnih odškodninah bi bil najbrž
sprejemljiv, s tem da bi seveda vsak, ki je prav
zaradi izbrisa utrpel večjo škodo (izguba
zaposlitve, podjetja, zdravja itd.) in ima za to
ustrezne dokaze, to lahko iztožil pred sodiščem. Je
pa to tako težko in zapleteno vprašanje, da ga je
najprej treba temeljito proučiti in že zato, pa
seveda tudi zaradi sedanje hude ekonomske krize v
tem času še ni zrelo za odločanje. Najprej je treba
izvršiti to, o čemer je bilo že zdavnaj razsojeno:
vrnitev statusa.«
To tretje
odprto vprašanje – povrnitev škode izbrisanim –
lahko torej pride na vrsto za politično razpravo in
za odločanje šele po uresničenih prejšnjih dveh
točkah. Ne samo zato, ker bo šele takrat lahko
ustrezno proučeno in ovrednoteno, ampak tudi v
upanju, da se bo do takrat Slovenija že vsaj toliko
izkopala iz sedanje ekonomske krize, da bo o tem
vprašanju racionalna razprava sploh možna. Sedaj
namreč na tako racionalno razpravo nista
pripravljeni ne opozicijska ne vladna stran.
Več
informacij o vprašanju odškodnin lahko najdete na
naši spletni strani (www.izbrisani.org)
pod naslovom »Odgovori na najčešća pitanja«.
B. Druge aktivnosti v tem
letu
1. Zaradi vedno bolj
pogostih vprašanj izbrisanih (po e-mailu, po
telefonu itd.) glede urejanja statusa, dopolnilnih
odločb, odškodnin itd. smo marca 2009 pripravili in
dali na našo spletno stran daljšo »Informacijo za
izbrisane« pod naslovom »Odgovori na najčešća
pitanja«, ker je postalo nemogoče na taka vse bolj
pogosta vprašanja odgovarjati vsakemu posebej. V
juniju smo temu dodali še »Tri dopunske informacije
o tužbama za odštete«, ker je nekdo od izbrisanih
(ne iz našega društva) takrat na svojo roko (oziroma
v dogovoru z neko znano odvetniško družbo) začel
zbirati prijave tistih, ki bi želeli vložiti
odškodninsko tožbo. S to informacijo med drugim
opozarjamo, da je dogovor z odvetnikom, da bo on
plačan samo, če mu bo uspelo pred sodiščem
odškodnino iztožiti, lahko za izbrisanega zelo
nevaren in finančno tvegan, ker je v primeru samo
delnega, npr. polovičnega uspeha, treba plačati tudi
ustrezni del, npr. polovico stroškov nasprotne
stranke in sodnih stroškov, v primeru zavrnitve
tožbe pa celo vse te stroške v celoti. Celo v
primerih delne uspešnosti tožbe se torej lahko
zgodi, da bo prizadeti zaradi plačila stroškov
izgubil več kot bo s tožbo dobil. Tudi ta nevarnost,
na katero tu opozarjamo, je eden od razlogov, zakaj
so po našem mnenju izbrisanim odškodnine po sodni
poti praktično nedosegljive, zaradi česar se
zavzemamo za to, da bi se sprejel (kasneje, ne v
sedanji ekonomski krizi) poseben zakon, ki bi
izbrisanim priznal manjše, pavšalne odškodnine
(podobno kot je bilo narejeno za žrtve vojne in
povojnega nasilja).
2. Zaradi pridobivanja
natančnejših podatkov vsaj o izbrisu tistih, ki so
člani društva, smo za člane društva pripravili
podrobnejši vprašalnik, ki ga izpolnjujejo novi
člani ob vstopu v društvo in ki ste ga prejeli tudi
vsi stari člani društva. Hkrati smo sprejeli tudi
Pravilnik o varstvu osebnih podatkov, ki zagotavlja
zakonito uporabo teh in drugih podatkov.
3. Sodelovanje z Mirovnim
inštitutom in z Amnesty International. Poleg
sodelovanja pri pripravljanju predloga novega
zakona, kar je bilo omenjenom že zgoraj v poglavju A
tega poročila, smo z Mirovnim inštitutom sodelovali
še pri tekočem reševanju problematike posameznih
izbrisanih, ki so se za pomoč obračali na nas ali na
njih. V okviru triletnega projekta, ki ga je
financirala Soroseva fondacija OSI, je bil del
sredstev namreč namenjen tudi individualni pravni
pomoči izbrisanim pri vodenju njihovih postopkov –
ta del projekta pa je Mirovni inštitut izvajal preko
takratne sodelavke organizacije PIC Katarine Vučko,
katere dejavnost pa se sedaj nadaljuje neposredno
pri Mirovnem inštitutu na Metelkovi 6. K njej smo
pošiljali po pomoč tiste, ki jih ni mogel prevzeti v
obdelavo naš pravni zastopnik, ki pa je občasno
sodeloval z gospo Vučko tudi pri reševanju kakšnih
težjih pravnih vprašanj.
4. Že pred obiskom
komisarja Sveta Evrope za človekove pravice g.
Hammarberga 6. oktobra 2009 smo stopili v stik z
njegovimi sodelavci in jih natančno informirali o
stanju pri reševanju problema izbrisanih v
Sloveniji, nato pa smo seveda sodelovali tudi pri
krajšem razgovoru z g. Hammarbergom v prostorih
Informacijsko-dokumentacijskega centra Sveta Evrope
v Ljubljani. Komisar Hammarberg v polni meri
nadaljuje prizadevanja za rešitev problema
izbrisanih, ki jih je začel že njegov predhodnik g.
Gil Robles v letih 2003 in 2005. Njuna podpora je
za nas velikega pomena.
Pripravil
Matevž Krivic.
|
