Na podlagi Statuta društva (14. člen,  točka 5) je Izvršni odbor na svoji 38. seji sprejel naslednje

P O R O Č I L O   O   D E L U   Z A   L E T O   2 0 0 8 

(oziroma od 6. skupščine 24. 2. 2008 do 7. skupščine 21. 2. 2009)

Na prejšnji skupščini je bil podan pregled dela društva v vseh šestih letih obstoja do takrat, zato na letošnji skupščini Izvršni odbor podaja  le kratko poročilo o delu v zadnjem letu.

Izvršni odbor je imel v tem letu šest sej, na katerih je obravnaval tekočo problematiko in sproti reagiral nanjo.

To je bilo zadnje leto štiriletnega mandata Janševe vlade. Za to štiriletno obdobje je bil značilen popolen zastoj pri reševanju problema izbrisanih.  Zlasti v letu 2005 je sicer cela vrsta pomembnih mednarodnih institucij od Slovenije zahtevala hitro in brezpogojno uresničitev odločb Ustavnega sodišča (od komisarja Sveta Evrope za človekove pravice in komisije ECRI do petih odborov OZN), toda Janševa vlada je vse te pozive popolnoma ignorirala in jih je javnosti tudi povsem zamolčala, čeprav je bila od odborov OZN izrecno pozvana k temu, da mora svojo javnost z njimi dobro seznaniti.

Namesto tega je vsa štiri leta zavajala domačo in tujo javnost s praznim govorjenjem, da namerava problem rešiti z ustavnim zakonom. Govorjenje o njem je ves čas služilo samo zavlačevanju ter zavajanju javnosti, da vlada tu vendarle nekaj počne. Obljubila ga je najprej za junij 2005, nato za december 2005, nato pa ga je po dveh letih popolnega molka končno predstavila javnosti šele novembra 2007 – z očitnim namenom, da bi ji v zadnjem letu pred volitvami ponovno vzbujanje nestrpnosti nasproti izbrisanim ponovno pomagalo pridobivati politične točke. Toda ta načrt se ji je ponesrečil. Ko je v začetku julija pripravila v državnem zboru javno predstavitev mnenj o tem ustavnem zakonu, so to razpravo vse druge stranke bojkotirale, pa tudi naš Izvršni odbor je 28. junija državnemu zboru poslal pismo pod naslovom »Pri norčevanju iz ustave in pravne države ne bomo sodelovali«. Ta bojkot je bil uspešen in nato tudi v predvolilni kampanji pred jesenskimi parlamentarnimi volitvami vprašanje izbrisanih ni bilo deležno velike pozornosti.

Morda je tudi to nekaj pripomoglo k tesni, minimalni zmagi levice na volitvah. S tem se je ponovno odprla možnost za reševanje problema izbrisanih. Odločilni trenutek je bilo oblikovanje koalicijskega sporazuma v začetku oktobra lani. Takrat je pravnemu zastopniku našega društva uspelo vzpostaviti stik s pripravljalci koalicijskega sporazuma. Ob našem sodelovanju je bila tako v koalicijski sporazum vnesena naslednja formulacija:

13.4.   …   Koalicijski partnerji bomo zagotovili, da bo MNZ takoj nadaljevalo z izdajanjem dopolnilnih odločb v skladu z 8. točko odločbe ustavnega sodišča U-I-246/02 z dne 03. 04. 2003. Predlagali bomo tudi zakon, s katerim bomo uveljavili odločbi ustavnega sodišča o izbrisanih. Pri tem lahko zakon določi, v katerih primerih jim zaradi lastnih ravnanj stalnega prebivališča na dan izbrisa ni mogoče priznati ali jim ga ni mogoče priznati za celotno obdobje po izbrisu.

Pravico do povračila škode iz 26. člena Ustave Republike Slovenije naj bo mogoče uveljaviti le v primerih protipravnega ravnanja državnih organov, in sicer za škodo, ki je ni bilo mogoče odvrniti.

V zvezi s tem je Izvršni odbor DIPS je na svoji seji dne 17. 1. 2009 sprejel naslednje stališče, ki smo ga predstavili na sestanku ministrice Katarine Kresal in državnega sekretarja dr.

Gorana Klemenčiča z nevladnimi organizacijami 20. januarja 2009:

1. Od vlade pričakujemo uresničitev tega, kar je bilo obljubljeno v koalicijskem sporazumu, to je hitro uresničitev obeh bistvenih točk iz odločbe ustavnega sodišča: 

a) da MNZ takoj izda še preostalih okrog 8.000 (ali morda tudi več) dopolnilnih odločb, s katerimi se tistim, ki so dovoljenje za stalno prebivanje v letih po nezakonitem izbrisu spet dobili, ta status prizna tudi za nazaj (spomladi 2004 je bilo namreč izdanih samo 4.000 takih odločb namesto 12.000, kolikor je zahtevala odločba US);

b) da se čim hitreje sprejme tudi dopolnitev zakona iz leta 1999, ki bi omogočila vrnitev nezakonito odvzetega statusa tudi tistim (približno 6.000 ali morda manj) izbrisanim, ki pa jim status doslej sploh še ni bil vrnjen; ta zakon bi moral biti sprejet že oktobra 2003 - zamuda znaša torej že več kot pet let.

2. Če ta država še premore kaj čuta za pravičnost in poštenje, bo škodo, ki so jo ti ljudje utrpeli, enkrat morala na primeren način poravnati. Tudi zakon o nekih pavšalnih odškodninah bi bil najbrž sprejemljiv, s tem da bi seveda vsak, ki je prav zaradi izbrisa utrpel večjo škodo (izguba zaposlitve, podjetja, zdravja itd.) in ima za to ustrezne dokaze, to lahko iztožil pred sodiščem. Je pa to tako težko in zapleteno vprašanje, da ga je najprej treba temeljito proučiti in že zato, pa seveda tudi zaradi sedanje hude ekonomske krize v tem času še ni zrelo za odločanje. Najprej je treba izvršiti to, o čemer je bilo že zdavnaj razsojeno: vrnitev statusa.  

Ker je bilo na tem sestanku sporočeno, da število izbrisanih po ponovnem preverjanju statistik znaša skoraj 24.000 (po zadnjih preverjanjih pa skoraj 25.000), je pravni zastopnik društva opozoril ministrstvo še na naslednje:

Ker sem bil od Izvršnega odbora pooblaščen, da to stališče predstavim na današnjem razgovoru, ob gornjem stališču dodajam, da v njem navedene številke seveda izhajajo iz dosedanjih uradnih podatkov MNZ o 18.305 izbrisanih. Če bodo potrjeni novi podatki, ki jih je včeraj na TVS predstavil dr. Klemenčič, da gre v resnici za skoraj 24.000 izbrisanih, je v zvezi z izdajanjem dopolnilnih odločb treba ugotoviti in sporočiti javnosti, ali je gre pri razliki med obema številkama (torej pri približno 5.500 ljudeh, ki jih dosedanji podatki niso zajemali), za take, ki so dovoljenje za stalno prebivanje ali državljanstvo že dobili (in torej spadajo tudi oni med upravičence za dopolnilne odločbe), ali za take, ki ne enega ne drugega še nimajo, in bi se z njihovim številom torej povečalo število tistih (doslej od nas ocenjeno na »6.000 ali manj«), na katere se bo nanašala od US zahtevana dopolnitev zakonodaje (preciziranje pojma »dejanskega življenja v Sloveniji«). 

Po zadnjih informacijah naj bi se izdajanje dopolnilnih odločb začelo naslednji teden in naj bi trajalo en do dva meseca. Naš osnovni interes je, da se to izdajanje dopolnilnih odločb začne in izvede čimprej, da ga ne bi kakršnekoli komplikacije ponovno preprečile – zato tudi mi v teh dneh nismo zahtevali, naj se najprej do konca razčisti prej omenjeno vprašanje (kako je prišlo do povečanja števila izbrisanih od 18.305 na skoraj 25.000), saj bo to možno narediti naknadno. Prvotna razlaga uradnikov na MNZ, ki so te nove številke ministrici predstavili (to pa so seveda isti uradniki, ki so prej zatrjevali, da je bilo izbrisanih 18.305), je bila, da v tisti prejšnji številki niso bili vključeni tisti, ki so po izbrisu dobili državljanstvo – ta razlaga pa je popolnoma napačna, saj je bilo že v prvotni statistiki, ki jo je predstavil minister Bohinc na tiskovni konferenci MNZ 20. 6. 2002, navedeno, da je že do takrat  kar 7.339 izbrisanih dobilo državljanstvo – v naslednjih šestih letih in pol pa gotovo še precej več. Razlika med 18 in 25 tisoč je torej skoraj gotovo nastala tako, da so pri prvi statistiki leta 2002 to razliko (okrog 6.500 ljudi) šteli med tiste, ki naj bi se sami odjavili (ali pa so jih iz še nepojasnjenih razlogov sploh popolnoma »spregledali«) – sedaj pa so jih »ponovno našli«.

Ko bo najnujnejša prva akcija izdajanja dopolnilnih odločb končana, bomo seveda zahtevali, da ministrstvo pojasni, kako je do te velike razlike v številu izbrisanih prišlo in v katero skupino izbrisanih ti ljudje spadajo: ali med tiste, ki so medtem že dobili dopolnilne odločbe – ali med tiste, katerih status se bo lahko dokončno uredil šele na podlagi dopolnitve zakona (ZUSDDD), katerega sprejem je nova vlada prav tako obljubila.

Priprava te dopolnitve zakona, ki bi po odločbi Ustavnega sodišča morala biti sprejeta že oktobra 2003, je naslednja točka reševanja problema izbrisanih. Pri tej točki bo seveda potrebna odločitev celotne vlade (ne samo ministrice za notranje zadeve, ki je doslej odločno podprla izdajanje dopolnilnih odločb) in nato še izglasovanje vladnega predloga zakona z večino glasov v državnem zboru. Pri tem se bo jasno pokazalo, ali so stranke sedanje vladne večine res pripravljene brezpogojno in takoj uresničiti drugo odločbo US, ki že pet let in pol čaka na uresničitev (prva odločba iz leta 1999 pa že deset let). Če tega ne bodo naredile takoj, torej še v prvem letu svojega mandata, bo s približevanjem novih volitev upanje na uresničitev te druge najpomembnejše točke iz odločbe US vsak dan manjše.

Tretje odprto vprašanje – povrnitev škode izbrisanim – lahko pride na vrsto šele po uresničenih prejšnjih dveh točkah. Ne samo zato, ker bo šele takrat lahko ustrezno proučeno in ovrednoteno, ampak tudi v upanju, da se bo do takrat Slovenija že vsaj toliko izkopala iz sedanje ekonomske krize, da bo o tem vprašanju racionalna razprava sploh možna.      

                                                                                                  P r e d s e d n i k

                                                                                                   Marko Perak