Ali Slovenija sploh hoče biti pravna država?

Poziv Društva izbrisanih razumnim ljudem

Ali Slovenija sploh hoče biti pravna država?

Poziv Društva izbrisanih razumnim ljudem

Potem ko je po začetnem izmikanju uresničitvi odločb Ustavnega sodišča, za kar sta bili odgovorni še Drnovškova in Ropova vlada, in po njihovem štiriletnem popolnem ignoriranju s strani Janševe vlade sedanja vlada že ob svojem nastopu obljubila takojšnjo in brezpogojno uresničitev odločb Ustavnega sodišča, na volitvah poražena desnica iz politikantsko-špekulativnih razlogov ponovno razpihuje nestrpnost nasproti izbrisanim. Ima polna usta skrbi za interese Slovenije – kaj bo z ugledom Slovenije kot pravne države, pa ji je očitno popolnoma vseeno. Najhuje pa je, da se že kažejo prvi znaki,  da bo tudi levica pred to nacionalistično histerijo ponovno začela popuščati, tako kot se je to zgodilo že v letih 2003-2004. Zato Društvo izbrisanih s svoje letne skupščine vsem razumnim ljudem, ki jim je kaj do ugleda Slovenije kot pravne države in do spoštovanja človekovih pravic v njej, naslavlja ta poziv - poziv na razmislek o vprašanju: Ali Slovenija sploh hoče biti pravna država?

Da hoče biti, seveda kaže zaveza nove vlade v koalicijskem sporazumu, da bo takoj uresničila obe bistveni točki iz odločbe US iz leta 2003: izdaja dopolnilnih odločb in dopolnitev zakona o izbrisanih iz leta 1999 (ZUSDDD). Če bosta obe obljubi res hitro izpolnjeni, bi bil vsaj ta del sramote na podobi Slovenije kot pravne države končno odpravljen – tudi v očeh številnih mednarodnih institucij, ki od Slovenije to kategorično zahtevajo že od leta 2003.

Da Slovenija morda sploh noče biti pravna država, pa se bo izkazalo, če se bosta tudi vlada in sedanja parlamentarna večina spet ustrašili ponovnega razvnemanja popolnoma nerazumne histerije okrog odškodnin in se bosta pred tem umaknili tako daleč, da bo s tem Slovenija 25.000 nezakonito izbrisanih dejansko ponovno postavila v položaj diskriminirane manjšine, za katero en člen ustave sploh ne velja. Gre za 26. člen ustave, po katerem je ta pravna in socialna država dolžna vsakomur, državljanu ali tujcu, povrniti vso škodo, ki mu jo je s svojim nezakonitim ravnanjem povzročila. Prejšnja vlada je šla celo tako daleč, da je hotela z »ustavnim zakonom« kar direktno določiti, da ta člen za izbrisane ne velja – sedaj pa se z vsakim dnem povečuje nevarnost, da bo njegova veljavnost za izbrisane izigrana na manj očiten, a zato še bolj učinkovit način. Predstavniki prejšnje vlade namreč še kar naprej zavajajo javnost z očitno lažjo, da izbrisa sploh ni bilo, da je bilo vse zakonito in da so uradniki samo izvrševali zakon (čeprav je Ustavno sodišče jasno ugotovilo ravno nasprotno!) – nasprotna stran pa jim ne zna (razen redkih izjem, kot je zlasti ministrica za notranje zadeve) jasno odgovoriti, da je to laž in da je tako laganje vidnih politikov navadna sramota za pravno državo.

Zato ponavljamo stališče Izvršnega odbora našega društva z dne 17. 1. 2009: »Če ta država še premore kaj čuta za pravičnost in poštenje, bo škodo, ki so jo ti ljudje utrpeli, enkrat morala na primeren način poravnati. Tudi zakon o nekih pavšalnih odškodninah bi bil najbrž sprejemljiv, s tem da bi seveda vsak, ki je prav zaradi izbrisa utrpel večjo škodo (izguba zaposlitve, podjetja, zdravja itd.) in ima za to ustrezne dokaze, to lahko iztožil pred sodiščem. Je pa to tako težko in zapleteno vprašanje, da ga je najprej treba temeljito proučiti in že zato, pa seveda tudi zaradi sedanje hude ekonomske krize v tem času še ni zrelo za odločanje. Najprej je treba izvršiti to, o čemer je bilo že zdavnaj razsojeno: vrnitev statusa.«

Z vrnitvijo statusa (tudi za nazaj) bo izbrisanim vrnjeno tisto, kar mnogi med njimi edino pričakujejo – to je človeško dostojanstvo in enakost pred zakonom. Potem mnogi od njih odškodnin najbrž ne bodo niti zahtevali, saj ogromna večina nima ne denarja za odvetnike ne znanja za vodenje tako zahtevnih postopkov. Njim bi država, če kaj da na svojo čast, morala s posebnim zakonom priznati vsaj neke pavšalne odškodnine – seveda šele potem, ko bo problem odškodnin temeljito proučen in ko bo država izšla iz najhujše gospodarske krize. Sedanja demagogija okrog izmišljenih ogromnih odškodnin pa je samo poskus preusmerjanja pozornosti s politikov in pravnikov, ki so to škodo s svojim nezakonitim ravnanjem povzročili, na žrtve tega nezakonitega ravnanja. 

Razumni ljudje v Sloveniji, razmislite torej, ali ustava te države velja za vse – ali pa je za kar 25.000 njenih nekdanjih (in večinoma še sedanjih) zakonitih prebivalcev možno njeno veljavo kar izključiti oziroma ignorirati.   

                                                             Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije

                                                            na skupščini v Ljubljani 21. februarja 2009