ZAKON O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O UREJANJU STATUSA DRŽAVLJANOV DRUGIH DRŽAV NASLEDNIC NEKDANJE SFRJ V REPUBLIKI SLOVENIJI (EVA 2009-1711-0040) – skrajšani postopek

PREDLOG ZAKONA JE V ZAKONODAJNEM POSTOPKU

NASLOV ZAKONA

ZAKON O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O UREJANJU STATUSA DRŽAVLJANOV DRUGIH DRŽAV NASLEDNIC NEKDANJE SFRJ V REPUBLIKI SLOVENIJI (EVA 2009-1711-0040) – skrajšani postopek

I. UVOD

1. OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJETJE ZAKONA

Zakon o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98-odl. US in 14/99-odl. US), ki je bil tudi eden od osamosvojitvenih zakonov Republike Slovenije in je začel veljati 25.6.1991, je med prehodnimi določbami v 2. odstavku 81. člena določal, da za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike in v roku šestih mesecev od uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ne zaprosijo za sprejem v  po 40. členu navedenega zakona ali jim je izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe Zakona o tujcih dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v , oziroma od dokončnosti odločbe. Glede na navedeno zakonsko določbo, so za državljane drugih republik nekdanje SFRJ, ki niso zaprosili za sprejem v  po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, določbe Zakona o tujcih začele veljati 26.2.1992. Z začetkom veljavnosti določb Zakona o tujcih pa bi si morali za nadaljnje prebivanje v Republiki Sloveniji urediti dovoljenje za prebivanje v skladu z Zakonom o tujcih.

Državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, so bili z dnem, ko so za njih začele veljati določbe Zakona o tujcih, izbrisani iz registra stalnega prebivalstva.

Zakon o tujcih iz leta 1991 torej za državljane SFRJ, ki so bili v času osamosvojitve Republike Slovenije državljani drugih republik, pa v določenem roku niso zaprosili za  ali jim je bila izdana negativna odločba, ni določal posebnih oziroma drugačnih pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji kot za ostale tujce. Zaradi navedenega je Ustavno sodišče Republike Slovenije v postopku za oceno ustavnosti z odločbo št. U-I-284/94 z dne 4.2.1999 odločilo, da je navedeni zakon v neskladju z Ustavo Republike Slovenije in zakonodajalcu naložilo, da je ugotovljeno neskladnost dolžan odpraviti v roku šestih mesecev od dneva objave odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu Republike Slovenije.

Dne 30.7.1999 je bil v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 61/99 objavljen Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), ki je začel veljati 28.9.1999 in ki določa pogoje za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje za državljane drugih držav naslednic nekdanje SFRJ. Po navedenem zakonu lahko državljan druge države naslednice nekdanje SFRJ pridobi dovoljenje za stalno prebivanje pod pogojem, da je imel na dan 23.12.1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma da je na dan 25.6.1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko, neprekinjeno živi. ZUSDDD je nadalje določal, da mora tujec prošnjo za izdajo dovoljenja vložiti v roku treh mesecev od uveljavitve zakona, to je do 28.12.1999, razen v primeru, če je zaprosil za sprejem v  po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in mu je bila izdana negativna odločba. V tem primeru lahko prošnjo vloži v roku treh mesecev od uveljavitve ZUSDDD oziroma v treh mesecih od dokončnosti odločbe, če postane odločba dokončna po uveljavitvi ZUSDDD. Dovoljenje za stalno prebivanje izdano po ZUSDDD učinkuje za naprej, to je od vročitve dovoljenja tujcu dalje, ravno tako kot tudi dovoljenje za stalno prebivanje izdano po Zakonu o tujcih.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-246/02-28 z dne 3.4.2003 odločilo o ustavnosti posameznih določb Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 61/99, 54/00-odločba US, 64/01) in v 8. točki izreka navedene odločbe odločilo: »Z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanim na podlagi ZUSDDD ali na podlagi Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 44/97) ali Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 61/99), se ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji od 26.2.1992 dalje, če so bili tega dne izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Ministrstvo za notranje zadeve jim mora po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26.2.1992 dalje.«

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-246/02-28 z dne 3.4.2003 med drugim odločilo, da se razveljavijo določbe ZUSDDD, ki določajo rok treh mesecev za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ker je bil tromesečni rok po oceni sodišča prekratek. Glede na navedeno, je od odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije dalje ponovno odprt rok za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD, na podlagi katerega lahko pridobijo dovoljenje za stalno prebivanje tisti državljani drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki so imeli na dan 23.12.1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živijo oziroma tisti, ki v Republiki Sloveniji dejansko, neprekinjeno živijo od njene osamosvojitve dne 25.6.1991 dalje, če do sedaj dovoljenja za stalno prebivanje še niso pridobili.

Ustavno sodišče je tudi odločilo, da je ZUSDDD v neskladju z ustavo, ker državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26.2.1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja, ker ne ureja pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje tistim državljanom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki jim je bil izrečen ukrep prisilne odstranitve in ker ni določil meril za ugotavljanje nedoločenega pravnega pojma dejanskega življenja. Zakonodajalcu je naložilo, da je dolžan navedene neskladnosti odpraviti v roku šestih mesecev od dneva objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-246/02-28 je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 36/03 z dne 16.4.2003.

S predlaganim zakonom se izvršuje odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-246/02-28 z dne 3.4.2003 oziroma odpravljajo v navedeni odločbi ugotovljene neskladnosti ZUSDDD z Ustavo Republike Slovenije. Poleg navedenega, predlog zakona odpravlja tudi določene pomanjkljivosti, ki so se pokazale v praksi ob izvajanju zakona in ob izvrševanju 8. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-246/02-28 z dne 3.4.2003, na podlagi katere se določenim upravičencem izdajajo dopolnilne odločbe. Po mnenju predlagatelja mora ZUSDDD urejati izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tudi otrokom izbrisanih, ki so se rodili v Republiki Sloveniji po 25.6.1991. Njihov status je namreč neposredno povezan s statusom staršev. Zaradi neurejenega statusa staršev ob otrokovem rojstvu, tudi otrok že od rojstva dalje ni mogel imeti urejenega dovoljenja za prebivanje, kar ni v skladu s Konvencijo o otrokovih pravicah (Ur. l. SFRJ – MP, št. 15/90 in Ur. l. RS – MP, št. 9/92) in načelom varstva koristi otrok. Prav tako mora po mnenju predlagatelja ZUSDDD urejati izdajo posebne odločbe tudi za državljane Republike Slovenije, ki so bili ob osamosvojitvi Republike Slovenije državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, katero jim je prenehalo, ko so za njih začele veljati določbe Zakona o tujcih, kasneje pa so bili sprejeti v državljanstvo Republike Slovenije, ne da bi jim bilo pred tem izdano dovoljenje za stalno prebivanje. Po mnenju predlagatelja mora tudi za njih ZUSDDD urejati možnost pridobitve posebne odločbe za nazaj, ne glede na to, da jih odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-246/02-28 z dne 3.4.2003 ne zajema, saj so v nasprotnem primeru v slabšem položaju od tistih, ki so pridobili dovoljenje za stalno prebivanje in katerim so bile dopolnilne odločbe izdane že na podlagi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-246/02-28 z dne 3.4.2003. Tudi v tem delu je predlagatelj sledil ustavnopravnim načelom, kot jih je v sodni praksi na področju izbrisanih razvilo Ustavno sodišče Republike Slovenije, in jih smiselno uporabil na situacije, ki jih je bilo prav tako potrebno upoštevati za celovito ureditev tematike izbrisanih.

2. CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE ZAKONA

2.1 Cilji

Ta predlog zakona pomeni nujen korak zrele države v smeri poprave krivic ter vrnitve človeškega dostojanstva tistim osebam, ki so bile ob osamosvojitvi Republike Slovenije državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so imele v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Navedene osebe so bile z dnem, ko so za njih začele veljati določbe Zakona o tujcih, izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, kot je to ugotovilo in opredelilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-284/94 z dne 4.2.1999 in odločbi št. U-I-246/02 z dne 3.4.2003 (v nadaljevanju: izbris).[1] Neustavnost izbrisa oziroma zakonske ureditve položaja državljanov drugih republik nekdanje SFRJ, ki so pred osamosvojitvijo Republike Slovenije v Republiki Sloveniji imeli prijavljeno stalno prebivališče, niso pa zaprosili za  ali pa jim je bila prošnja za sprejem v državljanstvo zavrnjena, je večkrat ugotovilo Ustavno sodišče Republike Slovenije, še posebej v zgoraj navedenih odločbah. Izbris in dosedanja zakonska ureditev položaja državljanov drugih republik nekdanje SFRJ, ki so pred osamosvojitvijo Republike Slovenije v Republiki Sloveniji imeli prijavljeno stalno prebivališče, sta bila v nasprotju tudi z mednarodnimi obveznostmi na področju človekovih pravic, kar so ugotovili Odbor Združenih narodov za človekove pravice, Odbor Združenih narodov za ekonomske in socialne pravice, Odbor Združenih narodov proti rasni diskriminaciji, Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti ter Komisar Sveta Evrope za človekove pravice. Izbris državljanov drugih republik nekdanje SFRJ iz registra stalnega prebivalstva po osamosvojitvi Republike Slovenije so večkrat – v mednarodni in domači javnosti – obsodile tudi nevladne organizacije za varstvo človekovih pravic.

Temeljni cilj predloga zakona je odprava v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-246/02-28 z dne 3.4.2003 ugotovljenih neskladnosti ZUSDDD z Ustavo Republike Slovenije. Predlog zakona pa odpravlja tudi določene pomanjkljivosti, ki so se pokazale v praksi ob izvajanju zakona.

Predlog zakona določa pogoje, pod katerimi lahko tujec, ki je bil na dan 25.6.1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in ki dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji še nima, ne glede na določbe Zakona o tujcih, pridobi dovoljenje za stalno prebivanje. Nadalje ureja, v katerih primerih prisilna odstranitev ne vpliva na pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oziroma ne prekine dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ki je s predlogom zakona določen kot pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. S predlaganim zakonom je določeno, v katerih primerih se šteje, da so imeli državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, ko so za njih začele veljati določbe Zakona o tujcih, dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče tudi za nazaj, to je od prenehanja prijave stalnega prebivališča dalje. Nadalje določa merila za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in katere odsotnosti iz Republike Slovenije pogoja dejanskega življenja ne prekinejo in na novo ureja izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za otroke, ki so se rodili po 25.6.1991. S predlogom zakona je določen tudi nov rok za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in pristojnost za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje iz Ministrstva za notranje zadeve prenesena na upravne enote.

Med cilje predloga zakona spada tudi jasna in natančna opredelitev razlogov, zaradi katerih se lahko tujcu zavrne izdaja dovoljenja za stalno prebivanje.  Da se odpravi možnost različne interpretacije sedaj veljavnega 3. člena, ki se sklicuje na določbe predpisov, ki ne veljajo več, predlog zakona dopolnjuje razloge, zaradi katerih se lahko tujcu zavrne izdaja dovoljenja za stalno prebivanje. Natančno so opredeljena kazniva dejanja genocida, hudodelstva zoper človečnost, vojnega hudodelstva, ki so z mednarodnimi akti splošno priznana kot kazniva dejanja v večini držav, ne glede na to, kje je bilo dejanje storjeno in pred katerim sodiščem je bil tujec obsojen, ki so razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja.  Države naslednice nekdanje SFRJ so po razpadu skupne države različno spreminjale svojo kazensko zakonodajo, tujec pa je lahko obsojen ali zoper njega teče kazenski postopek tudi pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za zločine storjene na območju bivše Jugoslavije, zato se tudi v primeru uvedenega kazenskega postopka, postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje prekine, do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku.   

2.2 Načela

Pri pripravi predloga zakona je predlagatelj upošteval interes po taki ureditvi, ki bo sledila odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-246/02-28 z dne 3.4.2003 in bo tako tudi skladna z Ustavo Republike Slovenije.

Pri pripravi predloga zakona je predlagatelj izhajal tudi iz dejstva, da je zakon namenjen popravi krivic osebam, ki so bile na dan 25.6.1991 državljani druge republike nekdanje SFRJ in so imele v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, ki jim je z izbrisom z dnem, ko so za njih začele veljati določbe Zakona o tujcih, v registru stalnega prebivalstva prenehalo. Navedenim osebam, v kolikor v Republiki Sloveniji še nimajo dovoljenja za stalno prebivanje, predlog zakona tako omogoča pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje ne glede na določbe Zakona o tujcih, kakor tudi določa primere, v katerih se šteje, da so te osebe v Republiki Sloveniji imele dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče tudi za nazaj, to je od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva dalje. Navedeno zahteva zgoraj navedena odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Predlog zakona za osebe, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, naknadno pa so pridobile državljanstvo Republike Slovenije omogoča pridobitev posebne odločbe glede dovoljenja za stalno prebivanje in prijavljenega prebivališča v Republiki Sloveniji za obdobje od izbrisa do pridobitve državljanstva Republike Slovenije in s tem ureditev statusa v Republiki Sloveniji.

2.3 Poglavitne rešitve

Predlagani zakon določa, v katerih primerih se šteje, da so imeli državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili izbrisani, ko so za njih začele veljati določbe Zakona o tujcih, dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče tudi za nazaj, to je od izbrisa prijave stalnega prebivališča dalje. 

Predlog zakona v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije nadalje ureja, v katerih primerih prisilna odstranitev ne vpliva na pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oziroma ne prekine pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

Določa pa tudi merila za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in katere odsotnosti iz Republike Slovenije pogoja dejanskega življenja ne prekinejo.

Pri opredeljevanju pogoja dejanskega življenja se je predlagatelj odločil za relativno splošno definicijo pojma dejanskega življenja in s taksativno določenimi primeri odsotnosti iz države, ki pogoja dejanskega življenja ne prekinejo. Opredelitev dejanskega življenja tako izhaja iz osnovne definicije, po kateri je »Republika Slovenija središče življenjskih interesov«, kjer se uresničujejo bistvene osebne, družinske, ekonomske ali socialne potrebe posameznika. Takšna definicija omogoča, da pristojni organ pri ugotavljanju pogoja dejanskega življenja preverja, ali je tujec Republiko Slovenijo izbral kot tisto državo, na katero veže bistvene elemente svoje eksistence, kot so delo, družina itd. Zaradi specifičnih razmer, v katerih so se znašli državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, ko so za njih začele veljati določbe Zakona o tujcih, predlog zakona v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije in sodno prakso, ki se je oblikovala do sedaj, določa tudi okoliščine, ki na prekinitev dejanskega življenja nimajo vpliva. Po predlogu zakona je pogoj izpolnjen tudi, če je bila oseba poslana v tujino na delo, študij ali zdravljenje ali je bila zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji. Pri takšni odsotnosti se ohranja vez z matično državo, saj je pogoj, da jo je na delo, študij ali zdravljenje poslala pravna oseba iz Republike Slovenije oziroma v primeru mladoletne osebe njeni starši. Prav tako dejansko življenje po predlogu zakona ni prekinjeno, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, zaradi okoliščin, ki so bile posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, ko so zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih. Dejansko življenje tudi ni prekinjeno, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen ali če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ, ali iz zdravstvenih razlogov.

Pogoj dejanskega življenja je izpolnjen tudi, če je bila oseba prisilno odstranjena iz države ali pa ji je bil zavrnjen vstop v državo, razen v primerih, ko je bila prisilna odstranitev ali zavrnitev vstopa posledica izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja, ali pa v primeru, da ji je bil zavrnjen vstop zaradi razlogov javnega reda, nasilnih dejanj, razlogov javnega zdravja ali zaradi sprejetih mednarodnih obveznosti Republike Slovenije.

Poleg odprave v odločbi Ustavnega sodišča ugotovljenih neskladnosti ZUSDDD z Ustavo Republike Slovenije, pa predlog zakona dodatno oziroma na novo ureja izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tudi za otroke, ki so se rodili v Republiki Sloveniji po 25.6.1991 in od rojstva dalje živijo v Republiki Sloveniji. Otrok, ki je bil rojen v Republiki Sloveniji po 25.6.1991, in katerega vsaj eden od staršev je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih, po otrokovem rojstvu pa je pridobil dovoljenje za stalno prebivanje ali je bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, lahko pridobi dovoljenje za stalno prebivanje. V praksi se je neurejanje statusa v ZUSDDD tudi za otroka, sicer rojenega po 25.6.1991, pokazalo za pomanjkljivost, saj mora otrok za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, za razliko od staršev, izpolnjevati vse pogoje, kot so določeni v Zakonu o tujcih, kar ni v skladu s Konvencijo o otrokovih pravicah in načelom varstva koristi otrok. Ker je status otrok neposredno povezan s statusom staršev, zaradi neurejenega statusa staršev ob otrokovem rojstvu, tudi otrok že od rojstva dalje namreč ni mogel imeti urejenega dovoljenja za prebivanje, je po mnenju predlagatelja izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za otroke treba urediti v ZUSDDD.

Na novo predlog zakona ureja izdajo posebne odločbe tudi za državljane Republike Slovenije, ki so bili ob osamosvojitvi Republike Slovenije državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, katero jim je prenehalo, ko so za njih začele veljati določbe Zakona o tujcih, kasneje pa so bili sprejeti v državljanstvo Republike Slovenije, ne da bi jim bilo pred tem izdano dovoljenje za stalno prebivanje. V nasprotnem primeru so izbrisani, ki so postali državljani Republike Slovenije, v slabšem položaju od tistih, ki so pridobili dovoljenje za stalno prebivanje in katerim so bile dopolnilne odločbe izdane že na podlagi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-246/02-28 z dne 3.4.2003.

Po veljavnem ZUSDDD je pristojni organ za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje Ministrstvo za notranje zadeve, kar se je v praksi pokazalo za pomanjkljivost. Zato je s predlaganim zakonom pristojnost za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje prenesena na upravne enote, Ministrstvo za notranje zadeve pa bo pritožbeni organ. Predlagatelj se je za takšno rešitev odločil zaradi dejstva, da lahko upravne enote lažje in bolj ekonomično izvedejo postopek ugotavljanja osnovnega pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, to je dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Pri tem pa bo Ministrstvo za notranje zadeve dokončalo vse postopke, ki so se pričeli do uveljavitve predlaganega zakona.

S predlogom zakona je določen tudi nov rok za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, glede na to, da je Ustavno sodišče določbo ZUSDDD v delu, ki je določal rok za vložitev prošnje, razveljavilo, saj je bil po oceni Ustavnega sodišča trimesečni rok prekratek, in je zato rok za vložitev prošnje po ZUSDDD od odločbe Ustavnega sodišča dalje ponovno odprt. Po predlogu zakona lahko tujec, ki dovoljenja za stalno prebivanje še nima, prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vloži v roku treh let od uveljavitve predlaganega zakona, kar po predlagateljevem mnenju predstavlja primeren in dovolj dolg rok.

3. OCENA FINANČNIH POSLEDIC ZAKONA ZA DRŽAVNI PRORAČUN IN DRUGA JAVNA FINANČNA SREDSTVA

3.1 Ocena finančnih posledic zakona za državni proračun

Predlog zakona ne bo imel finančnih posledic za državni proračun.

3.2  Ocena finančnih posledic zakona za druga javna finančna sredstva

Predlog zakona ne bo imel finančnih posledic za druga javno finančna sredstva. Postopki za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje se po predlogu zakona uvedejo oziroma začnejo na prošnjo stranke. V predlogu zakona je določen tudi rok, v katerem se lahko prošnje vložijo, določeni pa so tudi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo dovoljenja. Zaradi navedenega ni mogoče v naprej predvideti števila oseb, ki bodo po predlaganem zakonu dobile dovoljenje za stalno prebivanje. Prav tako ni mogoče v naprej predvideti, koliko od njih bi jih bilo na podlagi pridobljenega dovoljenja za stalno prebivanje upravičenih do pravic, ki jih urejajo drugi zakoni in v kakšni višini.

Zato po mnenju predlagatelja predlagani zakon ne bo imel finančnih posledic na državni proračun, kakšne bi lahko bile finančne posledice na drugih področjih oziroma pri izvajanju drugih zakonov pa ne more v naprej opredeliti.

4. PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH IN PRILAGOJENOST PREDLAGANE UREDITVE PRAVU EVROPSKE UNIJE

4.1 Prilagojenost predlagane ureditve pravu Evropske unije

Predlog zakona ni predmet usklajevanja s pravom Evropske unije.

4.2 Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih

Primerjalnega pregleda glede na specifično problematiko področja, ki se s predlogom zakona ureja, ni mogoče oblikovati. V državah članicah Evropske unije namreč ni podobnih ureditev.

5. DRUGE POSLEDICE, KI JIH BO IMEL SPREJEM PREDLOGA ZAKONA