|
Pisateljica Marija Vogrič, avtorica trilogij »Vojna
iz ljubezni« in »Tek po zunanjem krogu« je izdala
nov roman pod naslovom »Dediči brez dediščine«.
Knjiga
obsega 383 strani A5 formata, trde platnice in stane
10€. Piše pa o posledicah razpada SFRJ. Vsebina vam
bo bolj jasna, če preberete recenzijo gospoda
prof.ped.soc. Toneta Skoka..
V
kolikor ste zainteresirani za nabavo knjige jo lahko
naročite na naslovu: Marija Vogrič, Nazorjev trg 1,
6000 Koper in poslala vam jo bo po povzetju.
Recenzija:
Marija
Vogrič: Dediči brez dediščine
Z
velikim zanimanjem in tudi strahom sem pričakoval
knjigo, ki mi jo je prinesla avtorica na predvečer
slovenskega kulturnega praznika.
Zakaj s
strahom? Vedel sem, da ji zadnja leta in mesece
zdravje ne prizanaša in strahom zato, ker sem
slutil, kako zahtevne, občutljive in protislovne
tematike se je lotila. Pisati o nečem, kar je daleč
ali morda v domišljiji se mi zdi, da ni težko.
Delati kritično analizo časa in dogodkov v njem,
katerega del si tudi sam, pa ni enostavno. Pisati o
tem, kako se je rušila država, katere del smo bili
tudi mi in v katero je iskreno verjela in še
verjame, v kateri je od otroških let videla
uresničitev sanj malega človeka, delavca, kmeta,
dninarja…
V
petnajstih poglavjih pred nas postavlja kritično
analizo dogodkov in pomislekov, ali se ne bi dalo z
več modrosti in pameti, tolerance in iskrene bratske
ljubezni spremeniti tok dogodkov. Vsak bralec bo v
teh poglavjih srečal tudi sebe in imel priložnost
primerjati rečeno, storjeno pred dvajsetimi leti;
kaj pa danes?
Nikomur
ne prizanaša. Z moralno pravico prizadetih se
postavi tja, kjer je njeno mesto. Pove resnico pa če
še tako boli in četudi jo drugi zavijajo v različne
barve celofanov. Avtorica verjame v mladostne ideale
in izkušnje (pozitivne) v preteklosti, v ugled in
ponos, ki smo ga občutili mi državljani sveta na
poti k še bolj pravični družbi.
Ne more
doumeti načina, sredstev, kako smo se znašli v
demokratičnem ringu in kako z glorifikacijo naroda
ponižujejo in prezirajo človeka.
Ob
poglavju tajkunizacija moje dežele sem odkrito
pomislil: No, pokradli so nam vse in zato tudi ne
bom dobil nobene dediščine. A ni le to. Skušajo nam
vsiljevati vrednote, ki niso naše in puške, s
katerimi bomo branili multinacionalke in tuje
kapitalistične interese. Tudi presvetla Evropa bolj
potrebuje nas kot mi njo. A dediščina niso samo
materialne dobrine in imetje, ampak tudi
družbeno-politična ureditev in duhovne dobrine-
jezik, kultura, odnosi med ljudmi in odnosi do
narave in vsega življenja. Ko sem prebiral ta del
knjige, ki mi je še posebno všeč, ker sem pri sebi
občutil govorico Prežihovega Voranca samorastnikov
in domoljubnosti Franceta Finžgarja, Franceta Bevka…
Ne le
bogate prispodobe in misli, ki jih avtorica
izmenjuje s prijateljico v tujini in osebni dialog z
vnuki daje knjigi posebno vrednost. Skrb za njih je
prisotna tudi zaradi nevarnih vrednot našega turbo
kapitalizma, ki mu v celoti nekritično podlegamo.
Podobna
usoda kot nas na poti restavracije kapitalizma bo
doletela tudi države naše prejšnje skupne države.
Avtorica razmišlja tudi o tem in posledicah
globaliziranega sveta, ki pozna samo besedici denar
in profit.
Poleg
skrbi za moža je avtorici družina tisti otok, kjer
najde razumevanje in ustvarjalne spodbude. A ona
misli na vse ljudi, ki so ohranjali človeško
dostojanstvo in želijo mir in razvoj. Četudi brez
dediščine kot milijoni drugih. Ima družino,
prijatelje in sebe. Pokončno in premočrtno.
Zelo
glasen je njen epilog:
»Zgodovinskim resnicam smo se skušali približati
zato, da bi v nas odzvanjale dlje in močneje, da bi
nas prizadele, treznile in streznile, da bi v sojih
srcih ob motivih, ki uravnavajo naša dejanja, našli
kanček prostora tudi za ponos in dostojanstvo
dedičev, ki jim je včeraj zavidal ves svet.
Zato da
bi v nas dozorelo spoznanje: če bomo ob sebi tako,
kot so nekoč naši očetje, čutili soborce za vse, kar
je vredno človekovega bivanja, bomo morda manj sami,
bo naš korak bolj čvrst in samozavesten, bomo morda
bolj pripravljeni prisluhniti sočloveku in njegovim
današnjim stiskam.
Človeška
solidarnost, ki se pokaže ob najhujših nesrečah,
ostaja upanje…«
Zelo
zanimiv je ovitek knjige. V barvah ognja, simbola
nasilnega požara, se v desno zgoraj nad »Č« srhljivo
kaže krokar, znanilec smrti, ki jo nad njim potrjuje
še žalni trak. Le avtorica Marija Vogrič je napisana
v rdeči barvi- na slučajno! Le dediči so napisani v
beli barvi- morda ker jo nimajo, ali pa to
ponazarja, da niso še z ničemer obremenjeni.
Če sem
uvodoma napisal, da me je bilo strah pred branjem te
knjige, zaradi zdravja avtorice, me zdaj ni več.
Zmogla je težko breme, ki jo tare že vrsto let,
prenesti na papir in nam bralcem v temeljit
razmislek, opomin in napotek. Vedno in povsod
delajte strokovno in odgovorno. Ne mislite le nase
in na svoje male koristi. Bodimo pokončni in ponosni
na preteklost, samo tako imamo tudi prihodnost mi in
naši otroci.
Prof. ped. Soc. Tone Skok
|
