Stare in nove neresnice o izbrisanih

(članek je bil 4. 3. 2009 poslan v objavo Delu, a ni bil objavljen)  

Stare in nove neresnice o izbrisanih

Čeprav vemo, da »stokrat ponovljena laž počasi postane resnica«, glavnih laži o izbrisanih,  ki se tudi sedaj ponavljajo kot na pokvarjenem gramofonu, žal ni mogoče enako pogosto tudi zanikati. Da politiki laži lansirajo v javnost, je v medijih vedno prostor – prostora za odgovor si pa ni vedno lahko priboriti, da o potrebnem času za to niti ne govorim.

Ker sem na glavno laž, da je država pri izbrisu 1992 »samo ravnala po zakonu o tujcih« in da ga ni kršila (čeprav je ustavno sodišče izrecno ugotovilo nasprotno!), te dni v Delu že lahko opozoril, naj mi bo omogočeno opozoriti vsaj še na zadnjo, še debelejšo Grimsovo laž (v ponedeljkovih Odmevih na TVS) – da so med izbrisanimi tisoči otrok in žena zato, ker so oficirji JLA svoje družine pred izbruhom spopadov odpeljali na varno »nekam na jug«, sedaj pa zanje nesramno zahtevajo nekakšne odškodnine. V resnici je bilo vseh pripadnikov JLA med 25.671 izbrisanimi komaj nekaj sto – in ti seveda niso mogli imeti 5.300 otrok in 8.300 žena, kolikor jih je bilo med izbrisanimi. In tudi med temi nekaj sto oficirskimi družinami jih je ogromna večina ostala ves čas v Sloveniji, večina z možmi vred – jih je pa bilo kar nekaj, ki so na može in očete čakale tudi po pet in več let, preden jih je Slovenija spustila živet nazaj k njihovim  družinam, na njihove slovenske domove.

Toda tudi ta majhna skupinica oficirjev JLA ni proti Sloveniji zagrešila ničesar, ne v pravnem ne v moralnem pogledu. Tisti oficirji, ki so si med »desetdnevno vojno« umazali vest ali celo okrvavili roke, so Slovenijo že zdavnaj zapustili in se vanjo seveda ne vračajo. Obtoževati tiste, ki so s čisto vestjo in s svojimi slovenskimi družinami ostali tukaj, da so bili agresorji, pa pomeni zlorabljati pojem agresije v politikantske in demagoške namene. Agresor je tisti, ki agresijo ukaže – ne pa tisti oficirji, ki med vojaškimi aktivnostmi samo opravljajo svoje službene dolžnosti in to ob spoštovanju vsega vojnega in humanitarnega prava. V našem primeru pa je bilo med njimi celo kar nekaj takih, ki so – tudi zaradi svoje družinske in druge povezanosti s Slovenijo – storili vse, kar so mogli, tudi v visokih poveljstvih, da so se zoperstavili tamkajšnjim »jastrebom« in ob lastnem tveganju preprečili napade na civilne cilje in podobno. Za nekatere je bilo to ugotovljeno celo pred našimi sodišči. Brez njih bi bilo žrtev mnogo več.  

Naslednji absurd: mnogi za Grimsom slepo ponavljajo, da je treba preprečiti, da bi »agresorji in špekulanti« iz sedanjega poskusa poprave storjenih krivic »vlekli kakršnokoli korist«. Popolna nesposobnost logičnega sklepanja – ali namerno demagoško zavajanje? Celo stoodstotna odškodnina (če jo bo sploh kdo kdaj lahko iztožil) ne bo nikakršna »korist«, ampak samo povrnitev sodno dokazane dejansko utrpljene škode. Kdor bo zbral dovolj trdne dokaze le za polovico utrpljene škode, bo torej dobil povrnjeno le polovico dejanske škode. Kje je tu kakšna »korist«? Da ne govorim o ogromni množici tistih, ki ne bo ne zahtevala ne dobila ničesar – ali kvečjemu neke pavšalne, bolj ali manj simbolične odškodnine. Še posebej cinično pa je primerjanje izbrisanih ter njihovih ponižanj in bednega životarjenja, s tistimi 171.000 »južnjaki«, ki so takrat dobili državljanstvo, češ, ti drugi bi morali biti »nagrajeni«, ne pa izbrisani »špekulanti«. Perverzna »logika«: kakšno škodo pa so imeli tisti prvi zaradi tega, ker so dobili državljanstvo?  Kakšnega resničnega špekulanta (ki se je odločal po tem, od česa bo imel večjo korist – kar pa je navsezadnje dokaj normalno človeško ravnanje in nikakršen greh!) bi najbrž prej lahko našli med temi 171.000 srečneži kot med onimi 25.000 nesrečneži. Najbrž pa jih je bilo v obeh teh velikih skupinah ravno toliko, kolikor bi podobnih »špekulantov« lahko našli tudi v katerikoli drugi enako veliki skupini poljubno izbranih ljudi – že po »normalnih« statističnih zakonitostih.

In naslednja velika neresnica: da izbrisani takrat »niso hoteli vzeti ponujenega državljanstva«? Že dolgo je jasno, da je bilo takih, ki tega iz načelnih razlogov res niso hoteli (npr. Todorović), izredno malo. Nekaj več je bilo takih, ki so bili v svoji neukosti in v takratni zmedi zavedeni, da bodo s tem izgubili državljanstvo svoje »matične republike«, in zato za naše državljanstvo res niso zaprosili. Seveda so tudi vsi taki do svojega ravnanja imeli vso pravico – in tudi njim zato status zakonitih prebivalcev Slovenije ne bi smel biti odvzet. Šele v zadnjih nekaj letih pa je postalo jasno, da ogromna večina teh ljudi možnosti pridobiti državljanstvo ni izgubila zato, ker tega ne bi hoteli – ampak zato, ker jim je bilo to protipravno preprečeno: ko so po dolgem čakanju končno prišli do okenca za vlaganje vlog za državljanstvo, so jih od tam odslovili, ker vlogi niso mogli priložiti vseh potrebnih prilog, npr. rojstnega lista iz Bosne. Ker so tako ravnali pred vsem okenci v Sloveniji, je šlo očitno za načrtno, organizirano kršenje zakona, po katerem bi uradnik moral sprejeti tudi nepopolno vlogo (z dolžnostjo vlagatelja, da jo kasneje dopolni)! Vsi uradniki so to vedeli, a jim je bilo (v tej domnevno pravni državi) očitno ukazano ta zakon kršiti!

In naslednja neresnica, popolna laž: da so bili ti ljudje pozvani, vsi in to že vnaprej, naj si »uredijo status«!? Kar trojna laž. Prva: da bi bili po zakonu to dolžni narediti – v zakonu ni o tem nikjer niti besede. Druga: k izpolnitvi te zakonsko neobstoječe dolžnosti zato seveda nikogar niso niti mogli pozivati – še manj kar vseh 25.671 kasneje izbrisanih. In tretja: pozive k »urejanju statusa« so (in še to ne povsod) pošiljali šele mnogo kasneje, šele nekaj mesecev po opravljenem izbrisu! Vse drugo so si Mate, Grims in drugi preprosto izmislili.  

Ob vsesplošnem ponavljanju teh in drugih neresnic po vseh medijih je bil izjemno ugodno presenečenje poglobljeni članek v torkovem Delu (Matjaž Albreht: Lahkotna uporaba zakonov), ki je prepričljivo zavrnil še vrsto drugih neresnic in zmot – ter pri tem razkril iz sporne prakse MNZ  v letu 1993 še nekatera nova, tudi meni doslej neznana dejstva. Le neka manjša netočnost se je prikradla tudi vanj, kar pa ob poplavi neresničnih in zavajajočih informacij, s katerimi nas sistematično bombardirajo že sedem let, ni nič čudnega.

Ne drži namreč, da so tisti, ki po izbrisu niso mogli dobiti dovoljenja za prebivanje, »morali Slovenijo zapustiti oziroma so jih prisilno odstranili ali pa jih niso spustili nazaj v Slovenijo«. Da, vse troje se je res dogajalo – in vse te tri kategorije izbrisanih sedaj seveda ne bodo dobile teh znamenitih »dopolnilnih odločb«, ampak bodo morale čakati še nekaj mesecev na napovedano dopolnitev zakona iz leta 1999, nato vložiti individualne vloge in nato čakati še kdovekoliko dolgo na njihovo rešitev. Toda bistveno večja od vseh teh treh kategorij izbrisanih in četrte (tistih, ki so nova dovoljenja hitro dobili), je bila peta – namreč tista osnovna, ki novih dovoljenj dolgo ali pa sploh še ni dobila, a je kljub temu vsa svoja »izbrisana« oziroma brezpravna leta kdovekako prebila v Sloveniji. Brez papirjev, ilegalno – toda lokalna policija je ves čas vedela, kje so in kdo so. Zakaj jih država ni izgnala? Saj bi to ne le smela, ampak celo morala narediti – če bi šlo za resnične »ilegalce«! Jasno, zakaj jih ni izgnala: ker bi ob takem množičnem izgonu zanesljivo izbruhnil mednarodni škandal. In so jih raje pustili brez papirjev in brez pravic »crkavati« - v upanju, da bodo sami zapustili to gostoljubno državo. Saj iz istega razloga že o samem izbrisu sicer niso obveščali izbrisanih – so pa obveščali njihove stanodajalce in delodajalce! Da ne bi kdo mislil, da sem si to izmislil: to je v intervjuju za Dnevnik marca 2004 povedal sam mag. Slavko Debelak, glavni pravni »koordinator« izbrisa.  

Stokrat ponovljenih neresnic s tem seveda ne bo konec. Komur je do resnice, lahko pa o vsem zgoraj navedenem vsaj pošteno razmisli.

Matevž Krivic