Ukana št. 30 po Schopenhauerju - v Grimsovi izvedbi

Ukana št. 30 po Schopenhauerju - v Grimsovi izvedbi

(objavljeno v Delu 7. 4. 2009)

Sedaj, ko je 15-urno »interpeliranje zdravega razuma« proti ministrici Kresalovi za nami in ko je bilo vsaj na glavne uporabljene »polemične trike« že odgovorjeno, najbrž ne bo odveč opozoriti še na eno od najučinkovitejših metod, ki se pri zavajanju javnosti že dolgo in uspešno uporablja.

Metoda je zelo preprosta, le dovolj »korajže« (recimo temu tako) moraš imeti, da jo neženirano uporabljaš – čeprav veš, da bo trik prej ali slej razkrit. Njeno bistvo je v tem, da se sklicuješ na čimbolj imenitne avtoritete ali na domnevno splošno znana dejstva, pri čemer pa se točnemu navajanju prvih ali drugih po možnosti izogneš z imenitno frazo »kot je gotovo tudi vam dobro znano« - in vsi v zadregi obmolknejo, da se ne bi blamirali z ugovarjanjem nečemu, česar ne poznajo dovolj dobro ali pa sploh ne. Bolj ko samozavestno postaviš neko povsem izmišljeno trditev, »podprto« s sklicevanjem na primerne avtoritete, manjša je verjetnost, da bi se med poslušalci našel kdo, ki bi to dovolj dobro poznal, da bi te lahko v trenutku postavil na laž. In – manjša ko je splošna razgledanost poslušalstva, ki se mu to govori, večja je verjetnost, da bo metoda uspešna.

Sam sem to metodo pred kakšnimi 15 ali več leti po mojstru, ki jo je lansiral pri nas, pri sebi imenoval »Jelinčičeva metoda« - ker takrat še nisem poznal Schopenhauerjevega spisa »Eristična dialektika ali 38 ukan, kako imeti vselej prav« iz začetka 19. stoletja, kjer je to »ukana št. 30«. Iz opisa: »Preprosti ljudje globoko spoštujejo strokovnjake vseh vrst … V sili ljudje ne le izkrivijo marsikatero avtoriteto, temveč jih tudi ponarejajo ali, kar je še huje, si jih izmislijo.«.

Jelinčič je to ukano kar nekajkrat zelo uspešno uporabil pri takratnih burnih razpravah o naših »južnjakih« z dvojnim državljanstvom – torej prav o tistih 171.000, ki jih Janša in Grims sedaj hvalita, kako da so bili korektni in naklonjeni do Slovenije, ker so vzeli (poleg svojega prejšnjega) še njeno državljanstvo. Takrat pa so jim mnogi nacionalistični politiki hoteli to komaj dobljeno slovensko državljanstvo spet vzeti, celo referendum o tem bi bil, če ga ne bi že takratno ustavno sodišče ostro prepovedalo – in nekje v kontekstu teh razprav se je pojavil tudi Jelinčič, ki je v stilu velikega poznavalca trdil nič več in nič manj kot naslednje (navajam po spominu): »Po kriterijih OZN (ali pa se je morda skliceval celo na neke mednarodne konvencije ali nekaj podobnega) se šteje za okupirano vsaka država, v katerih živi več kot 5% tujcev – ker je pri nas 12,5% 'južnjakov', je Slovenija torej po kriterijih OZN kar dvainpolkrat okupirana država!« In vsi, ki jim je to smešno trditev popolnoma resno vrgel pred kamerami v obraz, so ob njej kar obmolknili (jaz pa se takrat kot ustavni sodnik v take politične razprave nisem smel vključevati). No, ampak Jelinčič je bil že takrat dovolj pameten, da je to metodo uporabil samo takrat, potem pa je prešel na uporabo drugih, manj tveganih, a vsaj zanj še bolj učinkovitih metod.

Ne trdim seveda, da se je Grims te obrti učil pri Jelinčiču – morda je pač talentiran samouk. Spretno lansira neresnice, ki jim mnogi radi verjamejo kar »na suho« - na našo srečo pa nima te Jelinčičeve modrosti, da bi s takim tveganim početjem pravočasno prenehal, preden ga odkrijejo.   

Prav zabavna je bila tista različica tega »argumenta avtoritete«, ko je Grims celo lastnemu izdelku (zakonu o RTVS) pred leti kar naprej dvigoval ceno z zatrjevanjem, da so ga spisali najuglednejši strokovnjaki za medijsko pravo – razkritju njihove identitete pa se je toliko časa

skrajno neprepričljivo izogibal, da je na koncu vendarle moral priznati, da je to mojstrovino medijskega prava spisal kar sam.

A metode zato ni opustil. Čemu neki – saj je vendar v naših razmerah izjemno učinkovita. Kaj zato, če ukano potem, ko je svoj cilj že dosegla, razkrinkajo – saj se pri nas v politiki bolj ceni (uspešna) zvijačnost kakor (neuspešna) poštenost in podobna staromodna navlaka. Tako in tako pa že skoraj vsi mislijo, da vsi politiki lažejo – in če koga pri tem vendarle odkrijejo, ni to vendar nič takega, zaradi česar naj bi politik ne lagal, dokler mu to prinaša uspeh.

Tako je že pred zadnjo razpravo o interpelaciji Grims najmanj dvakrat »poznavalsko« trdil, da je bil izraz »izbrisani« neupravičeno prevzet iz prakse baltskih držav nasproti tam živečim Rusom. Da bi zvenelo še imenitneje, je trdil, da je ta izraz poznan iz tujih politoloških razprav o tem problemu – pri nas pa naj bi šlo za neupravičeno kopiranje tega izraza, ker naj bi bili tam Rusi res »izbrisani« iz državljanstva, pri nas pa naj se ne bi bilo zgodilo nič podobnega. In ko na dvakratno sklicevanje na avtoriteto »tuje politološke znanosti« ni nihče reagiral, je izmišljeni »baltski« argument, samo brez omenjanja politologije, v razpravi o interpelaciji uporabil še tretjič. In ker od vseh sto navzočih poslancev in ministrov na to ni reagiral niti eden, se je trditev naslednji dan »zablestela« z Grimsovo sliko vred še na 2. strani Dela kot »izjava dneva«. Uspeh popoln!

Le resnica je malo drugačna. V Delu je 10. 9. 2003 dopisnik iz Latvije sicer res z izrazom izbrisani označil pol milijona Rusov,  ki so v Latviji ostali brez obljubljenega latvijskega državljanstva – vendar sem na to že takrat odgovoril takole: » …toda že iz Sobanovega članka samega je razvidna bistvena, ogromna razlika: ti Rusi v Latviji so ostali 'samo' brez (obljubljenega) latvijskega  državljanstva – niso pa jim odvzeli tudi 'civilnega', osebnega statusa, ki človeku zagotavlja zakonitost prebivanja v državi (čeprav kot tujcu), možnost zaposlitve, zdravstvenega zavarovanja itd. Ne morejo postati odvetniki, policisti, piloti – očitno pa lahko opravljajo vsaj druge poklice in vsaj zakonito živijo v Latviji. Naši izbrisani niti tega ne morejo – njim so bile odvzete prav vse možnosti zakonitega prebivanja in življenja v Sloveniji.« Rusi torej v Latviji niso bili »izbrisani« iz latvijskega državljanstva, saj ga nikoli sploh imeli niso – naši izbrisani so bili pa v resnici »izbrisani« (izločeni) iz registra stalnega prebivalstva, v katerega so bili dotlej vpisani kot zakoniti prebivalci Slovenije. Te sramotne poteze pa Latvija nasproti »svojim« Rusom ni naredila – tu je pa Slovenija res svetovni unikum!

In podoben polemični trik je Grimsova trditev, da so med izbrisanimi tudi tisoči otrok in žena predvsem zato, ker so oficirji JLA svoje družine pred izbruhom spopadov odpeljali na varno »nekam na jug«, po nekaj letih so se pa vrnili. V resnici pa je bilo vseh pripadnikov JLA med 25.671 izbrisanimi komaj nekaj sto – in ti seveda niso mogli imeti 5.300 otrok in 8.300 žena, kolikor jih je bilo med izbrisanimi. No, to seveda ni bilo več »argumentiranje z avtoriteto« (argumentum ad verecundiam), ampak »argument iz sovražnosti« (argumentum ad odium) – tam sklicevanje na avtoritete niti ni več potrebno. Če se karkoli očita oficirjem JLA, tudi dokazi sploh niso več potrebni – saj vendar vsi vemo, »kakšni so oni«!