V SPOMIN
ALIJI MAKIĆU
Pokojni Alija Makić je bil
eden od tistih 4.205 izbrisanih, ki so vse od
nezakonitega izbrisa leta 1992 živeli v
Sloveniji brez vsakega statusa oziroma
slovenskih dokumentov. Za vse njih je
Ministrstvo za notranje zadeve na tiskovni
konferenci 20. junija 2002 javno obljubilo, da
bo ugotovilo, ali sploh še živijo v Sloveniji in
nato poskrbelo za ureditev njihovega statusa,
vendar tega kljub obljubi ni naredilo. Ena od
posledic takega ravnanja je morda tudi smrt
Alije Makića. Spadal je med tisto slabo
izobraženo množico izbrisanih, ki si pred
birokratskimi ovirami in šikanami niso znali
sami pomagati in so dvanajst let životarili brez
vsakega statusa.
Alija Makić se je rodil v
vasi Baćica v Srbiji (na meji s Črno goro). V
Slovenijo je prišel maja 1963. leta in je ni od
takrat nikoli več zapustil. Delal je v gradbenem
podjetju SCT. Po izbrisu je ostal brez
zaposlitve. Njegov položaj je bil še toliko
težji, ker ni imel več sorodnikov ne v Sloveniji
ne v Srbiji, ostal je čisto sam. Preživel je s
priložnostnim delom na črno in s pomočjo
nekaterih prijateljev – živel je vsa ta leta
ilegalno v leseni vrtni baraki na robu
Ljubljane.
On ni vedel za naše društvo,
mi nismo vedeli za njega. Šele pred nekaj meseci
smo zvedeli zanj in mu začeli pomagati pri
urejanju statusa. Žal ga je prehitela smrt. Vsa
ta leta je kot nezavarovan preživel brez
zdravniške pomoči – ko ga je pred tremi tedni
obšla hujša slabost, so mu prijatelji plačali
pregled pri zdravniku. Pregled je pokazal raka v
zadnjem stadiju – in 9. julija smo ga pokopali.
Svoj prihranek, ki ga je
hranil za končno urejanje svojega statusa, je
pred smrtjo namenil Društvu izbrisanih.
Uporabili smo ga za financiranje te prve pisne
informacije ne le članom, ampak tudi nečlanom
društva – v upanju, da bomo tudi na ta način
morda lahko pomagali preprečiti ponovitev še
kakšne take tragedije, kot je bila njegova.
Ohranimo
Alijo Makića v trajnem spominu!
Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije
