|
OKROŽNO SODIŠČE V LJUBLJANI
Tavčarjeva 9, Ljubljana
ali (za tožbe za do 2 milijona SIT oz. 8.345 €
odškodnine)
OKRAJNO SODIŠČE V LJUBLJANI
....................................., Ljubljana
Tožeča stranka:
.....................................................................
Tožena stranka: REPUBLIKA SLOVENIJA, ki jo zastopa
Državno pravobranilstvo ............
T O Ž B A
na plačilo
................................ € s pp
in
P R O Š N J A Z
A O P R O S T I T E V
P L A Č I L A T A
K S
2-krat
listine
v dveh izvodih
pooblastilo
I.
Tožnik (tožniki) spada(jo) med tiste, ki so bili
večinoma 26. 2. 1992 (ali kasneje, v povsem izjemnih
primerih celo prej) nezakonito izbrisani (izločeni)
iz registra stalnih prebivalcev Slovenije.
To tožbo (na besedilu, ki ga je pripravilo Društvo
izbrisanih prebivalcev Slovenije oziroma njegov
pravni zastopnik Matevž Krivic) vlagajo tisti izmed
izbrisanih, ki jim je Ministrstvo za notranje zadeve
spomladi 2004 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča
št. 246/02 z dne 3. 4. 2003 izdalo t.i. dopolnilne
odločbe, s katerimi jim je takrat nezakonito odvzeti
status priznalo tudi za nazaj. Žal tudi s tem aktom
prizadetemu posamezniku država še vedno ni priznala,
da je bil takrat tudi njemu status nezakonito
odvzet. Dikcija teh odločb je namreč tako skrajno
birokratsko prazna in zavajajoča, da ne laik ne
pravnik njene prave vsebine sploh ne more dojeti.
Izrek se glasi: "Ugotovljeno je, da ima N. N. od
25.2. 1992 do ..... v Republiki Sloveniji stalno
prebivanje" – in podobno, z nekaj variacijami,
je zapisano tudi v obrazložitvi. Ministrstvo je to
nerazumljivost teh odločb očitno zaznalo tudi sámo,
zato je vsaki taki odločbi dodan tudi spremni dopis,
v katerem je v prvem odstavku ponovljena prej
citirana dikcija iz izreka odločbe, nato pa je v
drugem odstavku dodano naslednje pojasnilo:
"Odločba pomeni, da ste zakonito prebivali kot
stalni prebivalec v RS od 25. 2. 1992 naprej,
torej tudi v časovnem obdobju, preden ste pridobili
dovoljenje za stalno prebivanje." Tudi to
"pojasnilo" torej še vedno ne pove, da je bil
prizadetemu status "zakonitega stalnega prebivalca"
odvzet nezakonito – temu se izogne in (skupaj z
odločbo) "ugotavlja" le, da je prizadeti, potem ko
je bil "zakoniti stalni prebivalec Slovenije" do 25.
2. 1992, v enakem statusu tudi od takrat naprej
(zakaj ne od 26. 2. 1992 naprej, ko se je dejansko
zgodil nezakoniti izbris, je samo še ena od
nedoslednosti v dikciji teh odločb).
Šele če ta čudna izmikanja in uradne "ugotovitve"
obravnavamo skupaj z odločbo US št. U-I-284/94 z dne
4. 2. 1999, lahko pridemo do logične ugotovitve, da
je s temi odločbami država vendarle – čeprav ne
izrecno – posamezniku priznala, da je bil izbris v
njegovem primeru nezakonit. V 14. točki obrazložitve
omenjene odločbe US namreč piše med drugim takole:
"Prav tako ne bi smeli pristojni organi opraviti
prenosa teh oseb iz obstoječega registra stalnega
prebivalstva v evidenco tujcev po uradni dolžnosti,
brez vsake odločbe ali obvestila prizadeti osebi.
Za tako ravnanje niso imeli zakonske podlage."
Šele po tako zapleteni interpretacijski poti (ki
prava neukim strankam seveda sploh ni dostopna)
lahko torej pridemo do spoznanja, da je z vročitvijo
take odločbe prizadetemu posamezniku država torej
vendarle vsaj indirektno priznala, da mu je ta
status z izbrisom odvzela nezakonito – nezakonitost
oziroma protipravnost škodnega dejanja je pa eden od
pogojev za odškodninski zahtevek.
Pred nadaljevanjem še pojasnilo, zakaj za ugotovitev
protipravnosti izbrisa v posameznem individualnem
primeru ne zadošča že sama zgoraj citirana načelna
ugotovitev US, ampak je nujno potrebna še
individualna odločba: v vsakem individualnem primeru
je namreč treba ugotoviti, ali ni bil komu takratni
status zakonitega prebivalca morda odvzet iz
zakonitih razlogov, npr. če je do takrat že "za več
kot eno leto zapustil Slovenijo, ne da bi o tem
obvestil pristojni organ".
Vlagatelj(i) te tožbe prilaga(jo) kopije te
odločbe MNZ.
Šele z vročitvijo omenjenih odločb je
bila torej odstranjena "nepremagljiva ovira" v
smislu 383. člena ZOR,
zaradi katere prizadeti prej niso mogli "sodno
zahtevati izpolnitve obveznosti" – in še to le za
tistega, ki je to odločbo in njene posledice sploh
lahko tako razumel (za množico neukih prizadetih pa
še to ni bilo dovolj). Nezakonitost izbrisa je bila
sicer ugotovljena že z odločbo Ustavnega sodišča
februarja leta 1999, vendar je bila odprava posledic
prepuščena zakonski ureditvi – ta (namreč ZUSDDD iz
julija 1999) pa je bila z odločbo US št. U-I-246/02
z dne 3. 4. 2003 spoznana za neskladno z ustavo.
Zaradi nespoštovanja odločbe iz leta 1999 je takrat
Ustavno sodišče naložilo Ministrstvu za notranje
zadeve, da mora vsem tistim, ki so po izbrisu
kadarkoli spet ponovno pridobili dovoljenje za
stalno prebivanje, z dopolnilnimi odločbami priznati
veljavnost tega dovoljenja tudi za nazaj, vse od
izbrisa naprej. V nasprotju s tem je Ministrstvo za
notranje zadeve spomladi 2004 izdalo samo okrog
4.000 takih dopolnilnih odločb (namesto okrog
12.000), zato za vse tiste, ki takih odločb še niso
prejeli (vključno s tistimi, ki dovoljenj za stalno
prebivanje sploh še niso ponovno pridobili) omenjena
"nepremagljiva ovira" za vložitev odškodninske tožbe
nesporno še vedno traja.
Sedanja vlada namreč že ves čas – kljub nasprotnim
odločbam Ustavnega sodišča (!) - javno zanika tako
sam izbris kot tudi kakršnokoli odgovornost države
za škodo, ki je zaradi nezakonitega izbrisa
posameznikom nastala, češ da jo je pripravljena (in
še to šele po sprejetju "ustavnega zakona" o tem)
priznati le za škodo zaradi morebitnih kasnejših
nezakonitih ravnanj državne uprave (že po izbrisu,
zlasti ob pridobivanju novih dovoljenj za stalno
prebivanje), ne pa zaradi nezakonitega izbrisa
samega (katerega obstoj vlada sploh zanika).
Le v primerih doslej izdanih dopolnilnih odločb je
država nezakonitost izbrisa v tistem primeru
vendarle (vsaj indirektno) priznala in s tem
prizadetim končno omogočila zahtevati odškodnino za
škodo, ki je bila s tem nezakonitim ravnanjem
povzročena.
II.
Tožniku je zaradi nezakonitega izbrisa nastala
materialna škoda:
-
ker je moral plačevati takse za pridobivanje
dovoljenj za začasno ali za stalno prebivanje (ker
je bil iz registra stalnega prebivalstva nezakonito
izbrisan);
-
ker je zato v določenem obdobju ostal brez
zdravstvenega zavarovanja in je moral sam plačevati
zdravljenje in zdravila;
-
ker je zato izgubil delo ali možnost iskati
zaposlitev prek Zavoda za zaposlovanje;
-
ker je zato kot oseba brez dohodkov izgubil možnost
dobiti socialno pomoč;
-
in iz drugih razlogov (konkretizacija sledi),
poleg tega pa tudi nematerialna škoda zaradi
pretrpljenih duševnih bolečin, ko je bil z
nezakonitim izbrisom in uničenjem dokumentov
postavljen v brezpraven položaj, izpostavljen
zaničevanju okolice, hudi negotovosti glede
prihodnosti sebe in družine, ali pa je zaradi
nemožnosti zdravljenja utrpel škodo na zdravju,
izgubil možnost šolanja zase ali za svoje otroke
itd.
V nadaljevanju (izbrati eno od
obeh možnosti in drugo prečrtati):
a) tožnik, ki je to sposoben narediti
sam (ali je najel odvetnika), natančneje
navaja, kakšno škodo je utrpel on konkretno
(z navajanjem ustreznih dokazil) in kakšno
odškodnino za to zahteva: ........... (vnesti
ustrezne natančne navedbe in dokazila)
b) tožnik, ki tega ni sposoben, pa s to tožbo
zahteva odškodnino v (simbolični) višini
.................... €, ki jo bo preciziral
oziroma spremenil in podkrepil z ustreznimi
dokazili, ko mu bo za to omogočena brezplačna pravna
pomoč, za katero bo takoj zaprosil pri pristojnem
sodišču.
III.
(za tožnike brez
zadostnih sredstev za preživljanje – drugi naj to
točko prečrtajo)
Tožnik prosi za oprostitev plačila taks in to
utemeljuje z naslednjimi navedbami in priloženimi
dokazili o svojem premoženjskem stanju:
Nazaj na
vrh:
|