Druga odločba Ustavnega sodišča

Tiskovno sporočilo US   Ustavno sodišče je (v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik) z odločbo št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 odločilo o ustavnosti posameznih določb Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in 64/01 - v nadaljevanju ZUSDDD). Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik dr. Ciril Ribičič je dal pritrdilno ločeno mnenje.

 


Odločba Ustavnega sodišča se nanaša na tiste državljane drugih republik, ki so imeli do 26. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče. To pomeni, da so bili do tega dne vpisani v register in na ta dan izbrisani iz registra stalnega prebivalstva.

V 1. točki izreka je Ustavno sodišče odločilo, da je ZUSDDD v neskladju z Ustavo, ker državljanom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ (v nadaljevanju državljani drugih republik), ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, ne priznava stalnega prebivališča za ves čas od dneva izbrisa.

Zaradi posebnega pravnega položaja državljanov drugih republik, ki se izraža v tem, da so pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva v Sloveniji imeli stalno prebivališče in so v njej dejansko še naprej prebivali, zakonodajalec ugotovljene neustavnosti ne bi mogel urediti drugače, kot da bi določil, da imajo priznano stalno prebivališče tudi za nazaj. Zato je Ustavno sodišče v 8. točki izreka kot način izvršitve svoje odločitve določilo, da se z dovoljenji za stalno prebivanje, ki so že bila izdana državljanom drugih republik, ugotavlja stalno prebivanje za nazaj, to je od dneva izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Ministrstvu za notranje zadeve je zato naložilo, naj po uradni dolžnosti izda dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivališča od 26. 2. 1992 dalje vsem tistim državljanom drugih republik, ki so bili tega dne izbrisani iz registra prebivalstva, na podlagi ZUSDDD pa so že pridobili dovoljenja za stalno prebivanje za čas po izdaji dovoljenja.

V 2. točki izreka je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost ZUSDDD z Ustavo, ker ne ureja možnosti pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje državljanom drugih republik, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva in jim je bil zaradi neurejenega pravnega položaja izrečen ukrep prisilne odstranitve tujca iz države. Ustavno sodišče je uporabo tega ukrepa za navedene osebe prepovedalo že z odločbo št. U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999, načela pravne države pa zahtevajo, da se njihov položaj posebej uredi.

V 3. točki izreka je Ustavno sodišče odločilo, da je v neskladju z Ustavo 1. člen ZUSDDD, ki določa kot pogoj za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje dejansko življenje v času po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, ne da bi določneje opredeljeval vsebino tega pogoja. Glede na poseben položaj teh oseb bi moral Zakon opredeliti, kaj pomeni dejansko življenje, zlasti pa bi moral določiti čas odsotnosti, po katerem pogoj dejanskega življenja ni več izpolnjen. Pri tem položaj teh oseb ne bi smel biti slabši od položaja oseb, ki so imele položaj tujca že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije.

V 4. točki izreka je Ustavno sodišče razveljavilo prvi in drugi odstavek 2. člena Zakona v delu, v katerem je določen rok treh mesecev za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Ugotovilo je, da zakonodajalec pri določanju roka ni upošteval vseh osebnih in drugih okoliščin, ki bi upravičence lahko ovirale pri pravočasni vložitvi prošenj in da za določitev tako kratkega roka ni imel upravičenega razloga.

Ustavno sodišče je za odpravo ugotovljenih neustavnosti določilo rok šest mesecev (7. točka izreka).

Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 2. člena, ki določa, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vloži na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za notranje zadeve, in 12. točke tretjega odstavka 7. člena, ki določa, da evidenca o prejetih prošnjah vsebuje tudi podatke o dokazilih o dejanskem neprekinjenem prebivanju, je Ustavno sodišče zavrnilo kot očitno neutemeljeno (5. točka izreka).

Zavrnilo je tudi pobudo za presojo 3. člena, ki določa, da Ministrstvo za notranje zadeve lahko zavrne izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, če je bil tujec s pravnomočno sodbo obsojen na določeno kazen zapora (treh oziroma pet let zapora) ali za določena kazniva dejanja. Tudi če bi bil pravni status državljanov drugih republik na dan 26. 2. 1992 pravno urejen tako, da bi jim bilo priznano stalno prebivanje, bi jim ga bilo mogoče odpovedati iz navedenih razlogov (5. točka izreka).

Predsednica

dr. Dragica Wedam Lukić
in Leto 2003
on 24 Maj 2019

Spletna stran za svoje delovanje uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po tej strani, brez spremembe pri nastavitvah vaših piškotkov, se strinjate z našimi pravili uporabe piškotkov. Da bi izvedeli več o piškotkih in kako jih zbrisati, si poglejte Izjavo o piškotkih.

  Sprejemam piškotke na tej strani.
EU Cookie Directive Module Information