Tretji poziv Društva izbrisanih DRŽAVI IN JAVNOSTI

Naš prvi poziv (26. 10. 2002) je opozarjal, da »država – razen ustavnega sodišča in varuha človekovih pravic – še vedno ni pripravljena niti priznati, da je to hudo nezakonitost s težkimi socialnimi posledicami za desettisoče ljudi in njihovih družin res zagrešila, in še manj to napako in njene posledice odpraviti« in nato zahteval od ministrstva za notranje zadeve, da pripravi nov zakon, ki bo te probleme končno rešil tako, kot to zahtevajo načela pravne in socialne države. Ker uradnega odziva ni bilo nobenega, smo v drugem pozivu (26. 2. 2003) ob pričakovanju skorajšnje odločitve ustavnega sodišča (US) zapisali: »Če bo ta odločitev za nas pozitivna, o čemer ne dvomimo, sprašujemo vlado in državni zbor oziroma politične stranke, ali nameravajo tudi to odločitev ustavnega sodišča izigrati, tako kot so tisto iz leta 1999?«

Samo mesec in pol kasneje, ko je bila ta za nas ugodna odločba US res izdana, je bilo že iz prve reakcije ministra Bohinca takoj jasno, da jo res nameravajo ponovno izigrati, kolikor bo le mogoče – po sramotnem pozivu znane »devetnajsterice« trem predsednikom, naj se ne izvrši 8. točka odločbe US tako, kot je bilo odločeno,  pa je bilo vse do danes zaustavljeno tudi to, namreč takojšnj vračanje statusa stalnih prebivalcev z veljavnostjo za nazaj vsaj za tistih okrog 11.000 izbrisanih, ki so isti status ali celo državljanstvo medtem že pridobili, vendar samo za naprej. Kako lahko v tej državi, ki se razglaša za pravno in socialno državo, državna uprava (ob tihi podpori najvišjih predstavnikov oblasti) ne spoštuje odločbe US, ampak sledi protiustavnemu pozivu k njenemu nespoštovanju in to nezakonito stanje vzdržuje še kar naprej, je prvo vprašanje, ki ga državi in javnosti danes ponovno zastavljamo.

Za preostalih okrog 7.000 izbrisanih bi bilo za dokončno ureditev njihovega položaja treba v šestih mesecih (do 23. oktobra) sprejeti še poseben zakon, ki bi odpravil protiustavnosti dosedanje zakonodaje o tem vprašanju. Trije meseci so že mimo, a kljub vsem obljubam ministrstva so politiki odšli na počitnice, ne da bi bil ta predlog vsaj koalicijsko usklajen. Toda mnogo hujše od tega časovnega zavajanja javnosti je vsebinsko zavajanje vlade in poslancev, ki si ga je MNZ privoščilo v predlogu, poslanem koalicijskim strankam v usklajevanje nekaj dni pred parlamentarnimi počitnicami. Ta predlog je (morda pomotoma) dobil v roke tudi naš pravni zastopnik, ki je vse člane koalicijske usklajevalne skupine takoj seznanil z množico zavajanj in neresnic v tem predlogu, od katerih tu opozarjamo samo na dve najpomembnejši – in to samo v zvezi s problemom zakona za »preostalih 7000 izbrisanih« (brez ozira na »prvih 11.000«, katerim je treba samo še izdati od US zahtevane dopolnilne odločbe):

1. Predlog zakona v celoti ignorira najpomembnejšo, tj. 1. točko izreka odločbe US, po kateri je bil leta 1992 status nezakonito odvzet vsem izbrisanim – zato je od takrat naprej seveda treba vzpostaviti zakonito stanje prav za vseh 18.305 izbrisanih; za tistih »drugih 7000« od njih, za katere je dodaten zakon sploh še potreben, je potreben samo za to, da precizira, ali jim ta vrnjeni status pripada od nezakonitega odvzema vse do danes ali morda le do dne kasnejše zapustitve Slovenije, če ta ni bila nujna posledica nezakonitega izbrisa ali celo izgona. Ker ta predlog zakona prav to bistvo odločbe US povsem ignorira, je že konceptualno povsem nesprejemljiv.

2. Druga velika prevara pa je prikazovanje, kot da glede vprašanja kasnejše zapustitve Slovenije odločba US od zakona zahteva le določitev »največ enoletne odsotnosti« kot bistvenega kriterija za ponovno pridobitev statusa stalnega prebivalca. V resnici je v odločbi US  - in to zgolj kot minimalni kriterij, izpod katerega sploh ni mogoče iti – naveden bistveno drugačen kriterij, ki že velja za odvzem dovoljenja tujcu (več kot enoletna odsotnost brez obvestila pristojnemu organu, ne pa že sama taka odsotnost!). Še hujše zavajanje pa si je MNZ privoščilo s tem, ko povsem zamolčuje točke 26-28 odločbe US, kjer se zahteva, da ta zakon predvsem uredi različne položaje oseb, ki so takrat zapustile Slovenijo zaradi zaposlitve, zaradi pridobitve statusa begunca, zaradi pobega pred deportacijo – skratka (naš komentar): zaradi posledic nezakonitega izbrisa.

Že samo ti dve prevari, da manjših niti ne omenjamo, sta očiten dokaz, da minister Bohinc namerava tudi zadnjo odločbo US izigrati – tako kot je bila leta 1999 izigrana prva odločba US.  Vsa naša sprotna opozorila so bila zaman, zaman so bila tudi opozorila iz Strasbourga (majski obisk sekretarja za človekove pravice Gil Roblesa, nedavno poročilo ECRI). Naše drugo vprašanje z današnje skupščine se zato glasi: Bodo tudi koalicijske stranke in vlada nasedle na to prevaro, čeprav smo jih nanjo opozorili? In bo nato odločbo US ponovno izigral tudi državni zbor?

Če bomo morali še tretjič pred ustavno sodišče in nato morda še v Strasbourg, mnogi od nas konca te sramotne zgodbe najbrž sploh ne bodo več dočakali. Sramota za Slovenijo, ki je tudi naš dom, pa bo narasla do neslutenih razsežnosti.

                                          Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije -

                                          na skupščini 2o. julija 2003 v Ljubljani

 

in Leto 2003
on 24 Maj 2019

Spletna stran za svoje delovanje uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po tej strani, brez spremembe pri nastavitvah vaših piškotkov, se strinjate z našimi pravili uporabe piškotkov. Da bi izvedeli več o piškotkih in kako jih zbrisati, si poglejte Izjavo o piškotkih.

  Sprejemam piškotke na tej strani.
EU Cookie Directive Module Information