Gibanje premika institucije - članek Josipa Rotarja, Dnevnikov Objektiv, 13. januarja 20106)

Gibanje premika institucije?

V gornjem geslu (tj. v naslovu članka Josipa Rotarja, Dnevnikov Objektiv, 13. januarja) prepoznavam različico podobnega gesla zunajstrankarske levice iz mojih mlajših let – takrat smo temu rekli "dolgi marš skozi institucije" (po danes že pozabljeni aluziji na dolgi marš kitajskih komunistov skozi ogromno Kitajsko, ko so šele po desetletjih porazov končno prišli na oblast). Ampak zdi se mi, da smo se takrat bolj zavedali tega, kar na koncu svojega članka g. Rotar sicer na načelni ravni lepo pove, namreč da se je treba pri tem "oborožiti (tudi) z znanjem in pravom" - bolj, kakor se tega zavedajo naši današnji antiglobalisti in drugi pripadniki naše zunajstrankarske levice pri svoji podpori izbrisanim.

Vsem njim (in bivšemu predsedniku Društva izbrisanih Todoroviću, ki je vse svoje delovanje zadnja tri leta politično tesno navezal na njih) že od burnih dogajanj pred vstopom Slovenije v EU 1. maja 2004 zaman dopovedujem, kako zgrešen (ter skregan ravno z "znanjem in pravom") je njihov agitacijski klic, ki ga je v slovenski prostor takrat prvi lansiral dr. Kurnik na nekem zborovanju, TV pa je ta posnetek razširila po vsej Sloveniji. Namenjen je bil takratnemu predsedniku evropske komisije Prodiju, ki je takrat prihajal v Novo Gorico ob slovenskem vstopu v EU, in se je glasil: "Izbrisanih je v Evropi na milijone!" Ob letošnji "karavani izbrisanih" je spet prišel v ospredje.

Slabšega gesla si že takrat ni bilo mogoče izmisliti. Upravičenemu, a žal politično dokaj brezuspešnemu boju za pravice ilegalnih ekonomskih migrantov, odklonjenih azilantov in podobnih, ki so bili s temi "milijoni izbrisanih v Evropi" mišljeni, ni popolnoma nič koristilo, če so naši in italijanski antiglobalisti Prodiju takrat skupaj zavpili: "Le pazi – poleg milijonov migrantov in azilantov dobivaš sedaj s Slovenijo v EU še izbrisane!" Ah, to pa že poznamo, so Prodi in drugi "evrokrati" najbrž odmahnili z roko – bomo teh borih 18.000 pač dodali k tistim milijonom, s katerimi se že tako in tako otepamo in se še dolgo bomo, prava reč!

Za resnično izbrisane v Sloveniji pa je bilo – in ostaja – to geslo skrajno škodljivo. Problemi ilegalnih migrantov, azilantov in podobnih so namreč zelo hudi ter ekonomsko in politično težko rešljivi – in če slovenske izbrisane predstavljaš Evropi kot del tega problema, si izbrisane s tem že vnaprej obsodil na to, da podpore od EU za rešitev te specifično slovenske sramote seveda ne bodo dobili, zlasti učinkovite ne. Toda ta ista (dobronamerna, a skrajno naivna) misel se ponovno pojavlja v članku, ki me je spodbudil k pisanju: "Izbris je evropski problem, saj se z njim srečujejo tudi drugod po Evropi. Znani so primeri Romov, ki so bili rojeni in živijo v Italiji, kljub temu pa ostajajo brez državljanstva. Podobno se dogaja s potomci alžirskih priseljencev v Franciji in z ogromno zavrnjenimi prosilci za azil."

Tudi te zgrešene primerjave dobro poznam. Če v Italiji rojeni Romi tam ne dobijo državljanstva (če ga njihovi starši nimajo), je to enako kot praktično povsod po svetu – državljanstvo se namreč praviloma pridobi po starših, ne po tem, kje si bil rojen. Kako po daljšem bivanju v neki državi njeno državljanstvo pridobiti, je pa drugo, spet dokaj zapleteno vprašanje – ampak dokler ga nisi pridobil, seveda tudi "izbrisan" nisi bil od nikoder. Kar zadeva naše resnično izbrisane, pa so take zgrešene primerjave spet voda na mlin njihovih nasprotnikov v Sloveniji, ki še danes (mnogi namenoma, da lahko še naprej zamegljujejo problem) ne znajo ali nočejo razločevati med problemom državljanstva in problemom izbrisa iz registra stalnih prebivalcev. Našim izbrisanim je bil nezakonito odvzet njihov status zakonitih prebivalcev Slovenije, ne državljanstvo! Izbrisani so bili iz registra prebivalcev, ne državljanov Slovenije! Da tega nasprotniki izbrisanih nočejo in nočejo razumeti in upoštevati, seveda razumem – zakaj to preprosto dejstvo tako težko razumejo tudi tisti, ki so reševanju problema izbrisanih naklonjeni, je pa mnogo težje razumeti.

Tudi "zavrnjeni prosilci za azil" niso  bili izbrisani od nikoder, ne iz seznama državljanov tiste države ne iz seznama njenih stalnih prebivalcev. Prosili so za azil, pa ga niso dobili. In morajo nazaj, od koder so pobegnili. Kruto, ampak tako je. In sam se že eno leto in pol vsak dan zelo praktično (doslej čez 300 pritožb in drugih vlog) ukvarjam skoraj samo še s tem, kako to preprečiti – zlasti pri tistih, ki jim prošnje še niso zavrnili, pa tudi pri tistih, ki so jim jo že. Ampak to je druga zgodba, o njej morda kdaj drugič. Vrnimo se sedaj k naši, o izbrisanih.

V Rotarjevem članku je še ena velika naivnost – da "ni sprejemljivo, da država, ki predseduje EU, krši človekove pravice". Najprej: države, ki ne bi kršila človekovih pravic, sploh ni in je nikoli ne bo. No, seveda – Rotar je tu najbrž mislil, da ni spodobno, da bi EU predsedovala država, ki tako hudo krši človekove pravice, kot jih je Slovenija izbrisanim (je pa to za EU očitno povsem sprejemljivo).  Da to ni spodobno, pa mislim tudi jaz. In ob lanski 14-letnici izbrisa je naše Društvo izbrisanih v svojem apelu evropskim in domačim oblastem med drugim napisalo: "Žal obstaja tu še ena žalostna paralela z Avstrijo: tako kot Avstrija noče izvršiti odločbe svojega ustavnega sodišča o pravicah slovenske manjšine na Koroškem, Slovenija noče izvršiti odločbe svojega ustavnega sodišča o pravicah izbrisanih. Še bolj žalostno pa je, kako je na to doslej reagirala Evropska unija: Avstrija temu združenju držav, ki naj bi ga odlikovalo spoštovanje človekovih pravic in načel pravne države, predseduje letos, Slovenija pa naj bi mu predsedovala leta 2008. Pod takim predsedovanjem upanja za spoštovanje človekovih pravic seveda ni. Pregovor pravi, da upanje umre zadnje. Bomo torej mi umrli prej?"

Eno leto prej pa smo jim napisali takole: "Sprašujemo zlasti institucije Evropske unije in Sveta Evrope, do kdaj še nameravajo mirno tolerirati tako očitne izpade slovenskih oblasti proti temeljnim načelom pravne države in spoštovanja človekovih pravic – torej v državi, ki naj bi že čez dve leti kot prva med novimi članicami EU prevzela predsedovanje Evropski uniji?"

Jasno, da odgovora ni bilo – in poštenega od EU tudi nikoli ne bo, čeprav je njen Odbor za peticije že predlani te naše apele sicer sprejel na svoj dnevni red kot "peticijo št. 320/2005". Toda odtlej spet molči. Kot sem že mnogokrat zapisal: EU je pač klub za zadovoljevanje sebičnih državnih, zlasti ekonomskih interesov – skrb za človekove pravice je zgolj lep okrasek na fasadi, nič kaj dosti več. No, malo več morda že – ampak ne, kadar bi spoštovanje človekovih pravic ogrozilo politične interese ali kadar bi zahtevalo kakšne stroške, ki bi lahko kakorkoli prizadeli ekonomske interese prizadete članice. Takrat pozabite na človekove pravice!

In tej imenitni združbi naš pisec članka (napačno) predstavi problem izbrisanih v Sloveniji kot del evropskega problema (pretežno celo ilegalnih!) migrantov, potem jo pa sprašuje, "ali znotraj evropskih institucij obstajajo mehanizmi, s katerimi bi neko državo, ki ne izpolnjuje kriterijev na področju človekovih pravic, ustrezno sankcionirali" – v skrajnem primeru z odvzemom mandata predsedujoče države EU. Problema migrantov ni pripravljena in sposobna spodobno rešiti nobena evropska država, morda z delno izjemo skandinavskih – Slovenijo naj bi torej sankcionirali za to, ker ni rešila problema, ki ga skoraj nobena država EU ne zna ali noče rešiti? Smiselno zastavljeno vprašanje bi se torej moralo glasiti drugače: kako sankcionirati državo, ki je zagrešila politični zločin proti množici svojih zakonitih prebivalcev, pa ga celo na zahtevo svojega lastnega ustavnega sodišča še vedno noče niti priznati, kaj šele odpraviti njegove posledice?

To vprašanje smo Evropi mi, Društvo izbrisanih, že večkrat zastavili – in od institucij Sveta Evrope (komisarja Gil Roblesa in sedaj Hammarberga ter komisije ECRI) dobili tudi močno podporo, ki pa je žal samo moralnega pomena. Tista organizacija (EU), ki bi Slovenijo edina lahko ekonomsko in politično prisilila k priznanju in popravi posledic tega vnebovpijočega greha (iz let 1992, 1999 in 2004!), pa tega seveda nikoli ne bo naredila.

Kaj bodo prizadeti po nadaljnjih letih mukotrpnega pravdanja lahko dosegli pri edini učinkoviti instituciji Sveta Evrope (spet ne EU!), namreč pri strasbourškem sodišču za človekove pravice, je pa nadaljnje zelo težko vprašanje, na katero bo odgovor znan šele čez nekaj (ali mnogo?) let.

in Leto 2006
on 24 Maj 2019

Spletna stran za svoje delovanje uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po tej strani, brez spremembe pri nastavitvah vaših piškotkov, se strinjate z našimi pravili uporabe piškotkov. Da bi izvedeli več o piškotkih in kako jih zbrisati, si poglejte Izjavo o piškotkih.

  Sprejemam piškotke na tej strani.
EU Cookie Directive Module Information