Članek 1                             Stare in nove neresnice o izbrisanih

Čeprav vemo, da »stokrat ponovljena laž počasi postane resnica«,

glavnih laži o izbrisanih,  ki se tudi sedaj ponavljajo kot na pokvarjenem gramofonu, žal ni mogoče enako pogosto tudi zanikati. Da politiki laži lansirajo v javnost, je v medijih vedno prostor – prostora za odgovor si pa ni vedno lahko priboriti, da o potrebnem času za to niti ne govorim.

Ker sem na glavno laž, da je država pri izbrisu 1992 »samo ravnala po zakonu o tujcih« in da ga ni kršila (čeprav je ustavno sodišče izrecno ugotovilo nasprotno!), te dni v Delu že lahko opozoril, naj mi bo omogočeno opozoriti vsaj še na zadnjo, še debelejšo Grimsovo laž (v ponedeljkovih Odmevih na TVS) – da so med izbrisanimi tisoči otrok in žena zato, ker so oficirji JLA svoje družine pred izbruhom spopadov odpeljali na varno »nekam na jug«, sedaj pa zanje nesramno zahtevajo nekakšne odškodnine. V resnici je bilo vseh pripadnikov JLA med 25.671 izbrisanimi komaj nekaj sto – in ti seveda niso mogli imeti 5.300 otrok in 8.300 žena, kolikor jih je bilo med izbrisanimi. In tudi med temi nekaj sto oficirskimi družinami jih je ogromna večina ostala ves čas v Sloveniji, večina z možmi vred – jih je pa bilo kar nekaj, ki so na može in očete čakale tudi po pet in več let, preden jih je Slovenija spustila živet nazaj k njihovim  družinam, na njihove slovenske domove.

Toda tudi ta majhna skupinica oficirjev JLA ni proti Sloveniji zagrešila ničesar, ne v pravnem ne v moralnem pogledu. Tisti oficirji, ki so si med »desetdnevno vojno« umazali vest ali celo okrvavili roke, so Slovenijo že zdavnaj zapustili in se vanjo seveda ne vračajo. Obtoževati tiste, ki so s čisto vestjo in s svojimi slovenskimi družinami ostali tukaj, da so bili agresorji, pa pomeni zlorabljati pojem agresije v politikantske in demagoške namene. Agresor je tisti, ki agresijo ukaže – ne pa tisti oficirji, ki med vojaškimi aktivnostmi samo opravljajo svoje službene dolžnosti in to ob spoštovanju vsega vojnega in humanitarnega prava. V našem primeru pa je bilo med njimi celo kar nekaj takih, ki so – tudi zaradi svoje družinske in druge povezanosti s Slovenijo – storili vse, kar so mogli, tudi v visokih poveljstvih, da so se zoperstavili tamkajšnjim »jastrebom« in ob lastnem tveganju preprečili napade na civilne cilje in podobno. Za nekatere je bilo to ugotovljeno celo pred našimi sodišči. Brez njih bi bilo žrtev mnogo več.  

Naslednji absurd: mnogi za Grimsom slepo ponavljajo, da je treba preprečiti, da bi »agresorji in špekulanti« iz sedanjega poskusa poprave storjenih krivic »vlekli kakršnokoli korist«. Popolna nesposobnost logičnega sklepanja – ali namerno demagoško zavajanje? Celo stoodstotna odškodnina (če jo bo sploh kdo kdaj lahko iztožil) ne bo nikakršna »korist«, ampak samo povrnitev sodno dokazane dejansko utrpljene škode. Kdor bo zbral dovolj trdne dokaze le za polovico utrpljene škode, bo torej dobil povrnjeno le polovico dejanske škode. Kje je tu kakšna »korist«? Da ne govorim o ogromni množici tistih, ki ne bo ne zahtevala ne dobila ničesar – ali kvečjemu neke pavšalne, bolj ali manj simbolične odškodnine. Še posebej cinično pa je primerjanje izbrisanih ter njihovih ponižanj in bednega životarjenja, s tistimi 171.000 »južnjaki«, ki so takrat dobili državljanstvo, češ, ti drugi bi morali biti »nagrajeni«, ne pa izbrisani »špekulanti«. Perverzna »logika«: kakšno škodo pa so imeli tisti prvi zaradi tega, ker so dobili državljanstvo?  Kakšnega resničnega špekulanta (ki se je odločal po tem, od česa bo imel večjo korist – kar pa je navsezadnje dokaj normalno človeško ravnanje in nikakršen greh!) bi najbrž prej lahko našli med temi 171.000 srečneži kot med onimi 25.000 nesrečneži. Najbrž pa jih je bilo v obeh teh velikih skupinah ravno toliko, kolikor bi podobnih »špekulantov« lahko našli tudi v katerikoli drugi enako veliki skupini poljubno izbranih ljudi – že po »normalnih« statističnih zakonitostih.

In naslednja velika neresnica: da izbrisani takrat »niso hoteli vzeti ponujenega državljanstva«? Že dolgo je jasno, da je bilo takih, ki tega iz načelnih razlogov res niso hoteli (npr. Todorović), izredno malo. Nekaj več je bilo takih, ki so bili v svoji neukosti in v takratni zmedi zavedeni, da bodo s tem izgubili državljanstvo svoje »matične republike«, in zato za naše državljanstvo res niso zaprosili. Seveda so tudi vsi taki do svojega ravnanja imeli vso pravico – in tudi njim zato status zakonitih prebivalcev Slovenije ne bi smel biti odvzet. Šele v zadnjih nekaj letih pa je postalo jasno, da ogromna večina teh ljudi možnosti pridobiti državljanstvo ni izgubila zato, ker tega ne bi hoteli – ampak zato, ker jim je bilo to protipravno preprečeno: ko so po dolgem čakanju končno prišli do okenca za vlaganje vlog za državljanstvo, so jih od tam odslovili, ker vlogi niso mogli priložiti vseh potrebnih prilog, npr. rojstnega lista iz Bosne. Ker so tako ravnali pred vsem okenci v Sloveniji, je šlo očitno za načrtno, organizirano kršenje zakona, po katerem bi uradnik moral sprejeti tudi nepopolno vlogo (z dolžnostjo vlagatelja, da jo kasneje dopolni)! Vsi uradniki so to vedeli, a jim je bilo (v tej domnevno pravni državi) očitno ukazano ta zakon kršiti!

In naslednja neresnica, popolna laž: da so bili ti ljudje pozvani, vsi in to že vnaprej, naj si »uredijo status«!? Kar trojna laž. Prva: da bi bili po zakonu to dolžni narediti – v zakonu ni o tem nikjer niti besede. Druga: k izpolnitvi te zakonsko neobstoječe dolžnosti zato seveda nikogar niso niti mogli pozivati – še manj kar vseh 25.671 kasneje izbrisanih. In tretja: pozive k »urejanju statusa« so (in še to ne povsod) pošiljali šele mnogo kasneje, šele nekaj mesecev po opravljenem izbrisu! Vse drugo so si Mate, Grims in drugi preprosto izmislili.  

Ob vsesplošnem ponavljanju teh in drugih neresnic po vseh medijih je bil izjemno ugodno presenečenje poglobljeni članek v torkovem Delu (Matjaž Albreht: Lahkotna uporaba zakonov), ki je prepričljivo zavrnil še vrsto drugih neresnic in zmot – ter pri tem razkril iz sporne prakse MNZ  v letu 1993 še nekatera nova, tudi meni doslej neznana dejstva. Le neka manjša netočnost se je prikradla tudi vanj, kar pa ob poplavi neresničnih in zavajajočih informacij, s katerimi nas sistematično bombardirajo že sedem let, ni nič čudnega.

Ne drži namreč, da so tisti, ki po izbrisu niso mogli dobiti dovoljenja za prebivanje, »morali Slovenijo zapustiti oziroma so jih prisilno odstranili ali pa jih niso spustili nazaj v Slovenijo«. Da, vse troje se je res dogajalo – in vse te tri kategorije izbrisanih sedaj seveda ne bodo dobile teh znamenitih »dopolnilnih odločb«, ampak bodo morale čakati še nekaj mesecev na napovedano dopolnitev zakona iz leta 1999, nato vložiti individualne vloge in nato čakati še kdovekoliko dolgo na njihovo rešitev. Toda bistveno večja od vseh teh treh kategorij izbrisanih in četrte (tistih, ki so nova dovoljenja hitro dobili), je bila peta – namreč tista osnovna, ki novih dovoljenj dolgo ali pa sploh še ni dobila, a je kljub temu vsa svoja »izbrisana« oziroma brezpravna leta kdovekako prebila v Sloveniji. Brez papirjev, ilegalno – toda lokalna policija je ves čas vedela, kje so in kdo so. Zakaj jih država ni izgnala? Saj bi to ne le smela, ampak celo morala narediti – če bi šlo za resnične »ilegalce«! Jasno, zakaj jih ni izgnala: ker bi ob takem množičnem izgonu zanesljivo izbruhnil mednarodni škandal. In so jih raje pustili brez papirjev in brez pravic »crkavati« - v upanju, da bodo sami zapustili to gostoljubno državo. Saj iz istega razloga že o samem izbrisu sicer niso obveščali izbrisanih – so pa obveščali njihove stanodajalce in delodajalce! Da ne bi kdo mislil, da sem si to izmislil: to je v intervjuju za Dnevnik marca 2004 povedal sam mag. Slavko Debelak, glavni pravni »koordinator« izbrisa.  

Stokrat ponovljenih neresnic s tem seveda ne bo konec. Komur je do resnice, lahko pa o vsem zgoraj navedenem vsaj pošteno razmisli.

Matevž Krivic

Članek 2                        Ob interpelaciji o izbrisanih – še nove neresnice

                         (objavljeno v prilogi Dnevnika Objektiv 4. 4.  2009)

Ker so zagovorniki interpelacije proti Kresalovi v 15 urah po TV neposredno prenašane farse natrosili toliko starih in novih neresnic, da so jih drugi poslanci lahko zavrnili, recimo, le polovico, naj mi bo dovoljeno tu razkriti še nekatere druge.

Ena od njih je naslednji dan po interpelaciji »zablestela« (z velikimi črkami in z Grimsovo sliko) celo v »Izjavi dneva« na 2. strani Dela – a brez odgovora bo spet dojeta kot resnica, čeprav gre za še eno od Grimsovih izmišljotin, ki pa z vztrajnim ponavljanjem postanejo »resnica«. Glasi se, da se je izraz izbrisani začel uporabljati v zvezi z baltskimi državami, »kjer se je to dejansko zgodilo, v Sloveniji pa je uporaba tega izraza zavajajoča«. Tam naj bi namreč (po Grimsu) tam živeče Ruse res »izbrisali« iz državljanstva, pri nas pa naj se nič podobnega ne bi bilo zgodilo. Gre za kar dvojno zavajanje. V Delu je 10. 9. 2003 dopisnik iz Latvije sicer res z izrazom izbrisani označil pol milijona Rusov,  ki so v Latviji ostali brez obljubljenega latvijskega državljanstva – toda na to sem že takrat takoj odgovoril takole: » …toda že iz Sobanovega članka samega je razvidna bistvena, ogromna razlika: ti Rusi v Latviji so ostali 'samo' brez (obljubljenega) latvijskega  državljanstva – niso pa jim odvzeli tudi 'civilnega', osebnega statusa, ki človeku zagotavlja zakonitost prebivanja v državi (čeprav kot tujcu), možnost zaposlitve, zdravstvenega zavarovanja itd. Ne morejo postati odvetniki, policisti, piloti – očitno pa lahko opravljajo vsaj druge poklice in vsaj zakonito živijo v Latviji. Naši izbrisani niti tega ne morejo – njim so bile odvzete prav vse možnosti zakonitega prebivanja in življenja v Sloveniji.«

Ob sedanji Grimsovi manipulaciji je treba dodati le še to, da torej v Latviji Rusi niso bili »izbrisani« iz latvijskega državljanstva, saj ga nikoli sploh imeli niso – naši izbrisani so bili pa v resnici »izbrisani« (še točneje: izločeni) iz registra stalnega prebivalstva, v katerega so bili dotlej vpisani kot zakoniti prebivalci Slovenije. Te sramotne poteze pa Latvija nasproti »svojim« Rusom ni naredila – tu je pa Slovenija res svetovni unikum!

Poslanca dr. Gorenaka pa si je dovolil v svoj polurni nastop vplesti tudi naslednje: da se je leta 2002 ustavni sodnik Krivic, pomislite, pritoževal nad hrupom na Beethovnovi ulici, ki da so ga ustvarjali izbrisani, čakajoči v vrsti pred uradom MNZ nasproti Ustavnega sodišča! Smešno: ustavni sodnik sem bil le do jeseni 1998 - spomladi 2002  pa sem na Beethovnovo 3, to je na MNZ, prihajal kar z ulice. In, kar je pa bolj zanimivo: prav takrat  sem šel večkrat visoke funkcionarje MNZ vprašat, zakaj leta 1992 niso teh ljudi, namesto da so jih izločili iz RSP (registra stalnih prebivalcev), preprosto prenesli v register tujcev! In kaj so mi odgovorili: »Ker takega registra tujcev takrat sploh ni bilo!«  Danes (in že vse od leta 2003 naprej) pa zagovorniki nezakonitega izbrisa predstavljajo kot resnico ravno to (da so bili ti ljudje »samo prestavljeni v register tujcev«), kar so mi za to pristojni še spomladi 2002 izrecno zanikali! Kje je tu resnica in kje je laž, je po tem menda jasno.

Naj omenim še morda največje Gorenakovo zavajanje, ki ga je potem ponovil še Janša: »Dejansko velike večine teh ljudi sploh v Sloveniji ni bilo!« V resnici jih je od 25 tisoč izbrisanih 14-15 tisoč doslej že dobilo novo dovoljenje za stalno prebivanje ali celo državljanstvo (in le zelo redki med njimi so to dobili po nekajletni nezakrivljeni odsotnosti iz Slovenije, to so redke izjeme). Večina izbrisanih (okrog 14 tisoč) je ostala v Sloveniji tudi ves čas po izbrisu – predvsem tistih 7 tisoč šele letos odkritih pa so zelo verjetno res skoraj vsi sedaj zunaj Slovenije. Skupaj torej okrog 10 tisoč. Ne pa »velika večina od 25 tisoč«, kot se je ob interpelaciji brez sramu zavajalo. Janša je to potem kar nekajkrat »podkrepil« še z demagoškim norčevanjem, češ, 25 tisoč ljudi naj bi vsa ta dolga leta ilegalno živelo v Sloveniji - to je vendar za pet povprečnih slovenskih občin ljudi, kaj takega še na Madagaskarju ni možno! Zakaj je to zavestno zavajanje in demagogija? Ker Janša seveda dobro ve, kaj je resnica: da si je že do odločbe US 2003 okrog 12.000 izbrisanih postopno uredilo status (do zdaj pa še nekaj tisoč več), le za nazaj jim še ni bil priznan. In le njim bi se sedaj morale izdati dopolnilne odločbe, ne pa vsem 25.000, kot so se, očitno povsem nepoučeni o dejstvih, vehementno zgražali nekateri drugi opozicijski poslanci.

Krona vse opozicijske »argumentacije« pa je bil neki članek dr. Toneta Jerovška, od Grimsa že poprej večkrat reklamiran kot »briljanten«, ob interpelaciji pa večkrat citiran, vključno z najbolj udarnimi besedami, da je odločba US tako škandalozna, da »ji verjamejo samo slepci in sleparji«. Pa bi bilo treba te, ki so vehementno mahali s tem Jerovškovim člankom iz februarja 2004, samo vprašati, kam je potem po njihovem mnenju treba (poleg desetine drugih ustavnih sodnikov, tedanjih in prejšnjih) uvrstiti tudi še dva bivša predsednika US, dr. Šturma in dr. Jambreka – med slepce ali med sleparje?? Oba sta namreč to, ob interpelaciji tako »strokovno« napadano odločbo US, vključno z njeno 8. točko, javno podprla kot pravilno! Jambrek je dejal le, da bi jo prejšnje (»prvo« poosamosvojitveno) ustavno sodišče prav tako sprejelo, le da bi jo bolje utemeljilo! V tej luči postane bolj razumljivo tudi (javnosti prav tako vztrajno zamolčevano) dejstvo, da je načelno podlago za prvo odločbo US o izbrisanih iz februarja 1999 vzpostavila že preliminarna odločitev tistega še prvega (»Jambrekovega«) ustavnega sodišča junija 1998, in da bila ta odločitev takrat sprejeta kar s 6 : 1. Tudi takrat ji je edini nasprotoval Jerovšek, Šturm je glasoval za, Jambrek pa je bil takrat odsoten.

Se bo zdaj ogorčenost naših poslanskih »ustavnopravnih strokovnjakov« tipa Grims nad to ustavnosodno odločbo (mimogrede: tako se namreč temu reče, ne kar »ustavna« odločba!) in njeno domnevno »očitno zgrešenostjo« morda kaj unesla? Vsaj zmanjšala na »jakost«, ki bi bila sorazmerna s stopnjo njihovega ustavnopravnega znanja? Dvomim. Saj veste, prosto po Heglu: če dejstva niso v skladu z našimi trditvami – toliko slabše za dejstva.

Stokrat ponovljenih neresnic s tem seveda ne bo konec. Komur je do resnice, lahko pa o vsem zgoraj navedenem vsaj razmisli.

Matevž Krivic

Članek 3                  Ukana št. 30 po Schopenhauerju - v Grimsovi izvedbi

(objavljeno v Delu 7. 4. 2009)

Sedaj, ko je 15-urno »interpeliranje zdravega razuma« proti ministrici Kresalovi za nami in ko je bilo vsaj na glavne uporabljene »polemične trike« že odgovorjeno, najbrž ne bo odveč opozoriti še na eno od najučinkovitejših metod, ki se pri zavajanju javnosti že dolgo in uspešno uporablja.

Metoda je zelo preprosta, le dovolj »korajže« (recimo temu tako) moraš imeti, da jo neženirano uporabljaš – čeprav veš, da bo trik prej ali slej razkrit. Njeno bistvo je v tem, da se sklicuješ na čimbolj imenitne avtoritete ali na domnevno splošno znana dejstva, pri čemer pa se točnemu navajanju prvih ali drugih po možnosti izogneš z imenitno frazo »kot je gotovo tudi vam dobro znano« - in vsi v zadregi obmolknejo, da se ne bi blamirali z ugovarjanjem nečemu, česar ne poznajo dovolj dobro ali pa sploh ne. Bolj ko samozavestno postaviš neko povsem izmišljeno trditev, »podprto« s sklicevanjem na primerne avtoritete, manjša je verjetnost, da bi se med poslušalci našel kdo, ki bi to dovolj dobro poznal, da bi te lahko v trenutku postavil na laž. In – manjša ko je splošna razgledanost poslušalstva, ki se mu to govori, večja je verjetnost, da bo metoda uspešna.

Sam sem to metodo pred kakšnimi 15 ali več leti po mojstru, ki jo je lansiral pri nas, pri sebi imenoval »Jelinčičeva metoda« - ker takrat še nisem poznal Schopenhauerjevega spisa »Eristična dialektika ali 38 ukan, kako imeti vselej prav« iz začetka 19. stoletja, kjer je to »ukana št. 30«. Iz opisa: »Preprosti ljudje globoko spoštujejo strokovnjake vseh vrst … V sili ljudje ne le izkrivijo marsikatero avtoriteto, temveč jih tudi ponarejajo ali, kar je še huje, si jih izmislijo.«.

Jelinčič je to ukano kar nekajkrat zelo uspešno uporabil pri takratnih burnih razpravah o naših »južnjakih« z dvojnim državljanstvom – torej prav o tistih 171.000, ki jih Janša in Grims sedaj hvalita, kako da so bili korektni in naklonjeni do Slovenije, ker so vzeli (poleg svojega prejšnjega) še njeno državljanstvo. Takrat pa so jim mnogi nacionalistični politiki hoteli to komaj dobljeno slovensko državljanstvo spet vzeti, celo referendum o tem bi bil, če ga ne bi že takratno ustavno sodišče ostro prepovedalo – in nekje v kontekstu teh razprav se je pojavil tudi Jelinčič, ki je v stilu velikega poznavalca trdil nič več in nič manj kot naslednje (navajam po spominu): »Po kriterijih OZN (ali pa se je morda skliceval celo na neke mednarodne konvencije ali nekaj podobnega) se šteje za okupirano vsaka država, v katerih živi več kot 5% tujcev – ker je pri nas 12,5% 'južnjakov', je Slovenija torej po kriterijih OZN kar dvainpolkrat okupirana država!« In vsi, ki jim je to smešno trditev popolnoma resno vrgel pred kamerami v obraz, so ob njej kar obmolknili (jaz pa se takrat kot ustavni sodnik v take politične razprave nisem smel vključevati). No, ampak Jelinčič je bil že takrat dovolj pameten, da je to metodo uporabil samo takrat, potem pa je prešel na uporabo drugih, manj tveganih, a vsaj zanj še bolj učinkovitih metod.

Ne trdim seveda, da se je Grims te obrti učil pri Jelinčiču – morda je pač talentiran samouk. Spretno lansira neresnice, ki jim mnogi radi verjamejo kar »na suho« - na našo srečo pa nima te Jelinčičeve modrosti, da bi s takim tveganim početjem pravočasno prenehal, preden ga odkrijejo.   

Prav zabavna je bila tista različica tega »argumenta avtoritete«, ko je Grims celo lastnemu izdelku (zakonu o RTVS) pred leti kar naprej dvigoval ceno z zatrjevanjem, da so ga spisali najuglednejši strokovnjaki za medijsko pravo – razkritju njihove identitete pa se je toliko časa

skrajno neprepričljivo izogibal, da je na koncu vendarle moral priznati, da je to mojstrovino medijskega prava spisal kar sam.

A metode zato ni opustil. Čemu neki – saj je vendar v naših razmerah izjemno učinkovita. Kaj zato, če ukano potem, ko je svoj cilj že dosegla, razkrinkajo – saj se pri nas v politiki bolj ceni (uspešna) zvijačnost kakor (neuspešna) poštenost in podobna staromodna navlaka. Tako in tako pa že skoraj vsi mislijo, da vsi politiki lažejo – in če koga pri tem vendarle odkrijejo, ni to vendar nič takega, zaradi česar naj bi politik ne lagal, dokler mu to prinaša uspeh.

Tako je že pred zadnjo razpravo o interpelaciji Grims najmanj dvakrat »poznavalsko« trdil, da je bil izraz »izbrisani« neupravičeno prevzet iz prakse baltskih držav nasproti tam živečim Rusom. Da bi zvenelo še imenitneje, je trdil, da je ta izraz poznan iz tujih politoloških razprav o tem problemu – pri nas pa naj bi šlo za neupravičeno kopiranje tega izraza, ker naj bi bili tam Rusi res »izbrisani« iz državljanstva, pri nas pa naj se ne bi bilo zgodilo nič podobnega. In ko na dvakratno sklicevanje na avtoriteto »tuje politološke znanosti« ni nihče reagiral, je izmišljeni »baltski« argument, samo brez omenjanja politologije, v razpravi o interpelaciji uporabil še tretjič. In ker od vseh sto navzočih poslancev in ministrov na to ni reagiral niti eden, se je trditev naslednji dan »zablestela« z Grimsovo sliko vred še na 2. strani Dela kot »izjava dneva«. Uspeh popoln!

Le resnica je malo drugačna. V Delu je 10. 9. 2003 dopisnik iz Latvije sicer res z izrazom izbrisani označil pol milijona Rusov,  ki so v Latviji ostali brez obljubljenega latvijskega državljanstva – vendar sem na to že takrat odgovoril takole: » …toda že iz Sobanovega članka samega je razvidna bistvena, ogromna razlika: ti Rusi v Latviji so ostali 'samo' brez (obljubljenega) latvijskega  državljanstva – niso pa jim odvzeli tudi 'civilnega', osebnega statusa, ki človeku zagotavlja zakonitost prebivanja v državi (čeprav kot tujcu), možnost zaposlitve, zdravstvenega zavarovanja itd. Ne morejo postati odvetniki, policisti, piloti – očitno pa lahko opravljajo vsaj druge poklice in vsaj zakonito živijo v Latviji. Naši izbrisani niti tega ne morejo – njim so bile odvzete prav vse možnosti zakonitega prebivanja in življenja v Sloveniji.« Rusi torej v Latviji niso bili »izbrisani« iz latvijskega državljanstva, saj ga nikoli sploh imeli niso – naši izbrisani so bili pa v resnici »izbrisani« (izločeni) iz registra stalnega prebivalstva, v katerega so bili dotlej vpisani kot zakoniti prebivalci Slovenije. Te sramotne poteze pa Latvija nasproti »svojim« Rusom ni naredila – tu je pa Slovenija res svetovni unikum!

In podoben polemični trik je Grimsova trditev, da so med izbrisanimi tudi tisoči otrok in žena predvsem zato, ker so oficirji JLA svoje družine pred izbruhom spopadov odpeljali na varno »nekam na jug«, po nekaj letih so se pa vrnili. V resnici pa je bilo vseh pripadnikov JLA med 25.671 izbrisanimi komaj nekaj sto – in ti seveda niso mogli imeti 5.300 otrok in 8.300 žena, kolikor jih je bilo med izbrisanimi. No, to seveda ni bilo več »argumentiranje z avtoriteto« (argumentum ad verecundiam), ampak »argument iz sovražnosti« (argumentum ad odium) – tam sklicevanje na avtoritete niti ni več potrebno. Če se karkoli očita oficirjem JLA, tudi dokazi sploh niso več potrebni – saj vendar vsi vemo, »kakšni so oni«!