Roman Marije Vogrić - »Dediči brez dediščine«

Pisateljica Marija Vogrič, avtorica trilogij »Vojna iz ljubezni« in »Tek po zunanjem krogu« je izdala nov roman pod naslovom »Dediči  brez dediščine«.

Knjiga obsega 383 strani A5 formata, trde platnice in stane 10€. Piše pa o posledicah razpada SFRJ. Vsebina vam bo bolj jasna, če preberete recenzijo gospoda prof.ped.soc. Toneta Skoka..

V kolikor ste zainteresirani za nabavo knjige jo lahko naročite na naslovu: Marija Vogrič, Nazorjev trg 1, 6000 Koper in poslala vam jo bo po povzetju.

Recenzija:

Marija Vogrič: Dediči brez dediščine

Z velikim zanimanjem in tudi strahom sem pričakoval knjigo, ki mi jo je prinesla avtorica na predvečer slovenskega kulturnega praznika.

Zakaj s strahom? Vedel sem, da ji zadnja leta in mesece zdravje ne prizanaša in strahom zato, ker sem slutil, kako zahtevne, občutljive in protislovne tematike se je lotila. Pisati o nečem, kar je daleč ali morda v domišljiji se mi zdi, da ni težko. Delati kritično analizo časa in dogodkov v njem, katerega del si tudi sam, pa ni enostavno. Pisati o tem, kako se je rušila država, katere del smo bili tudi mi in v katero je iskreno verjela in še verjame, v kateri je od otroških let videla uresničitev sanj malega človeka, delavca, kmeta, dninarja…

V petnajstih poglavjih pred nas postavlja kritično analizo dogodkov in pomislekov, ali se ne bi dalo z več modrosti in pameti, tolerance in iskrene bratske ljubezni spremeniti tok dogodkov. Vsak bralec bo v teh poglavjih srečal tudi sebe in imel priložnost primerjati rečeno, storjeno pred dvajsetimi leti; kaj pa danes?

Nikomur ne prizanaša. Z moralno pravico prizadetih se postavi tja, kjer je njeno mesto. Pove resnico pa če še tako boli in četudi jo drugi zavijajo v različne barve celofanov. Avtorica verjame v mladostne ideale in izkušnje (pozitivne) v preteklosti, v ugled in ponos, ki smo ga občutili mi državljani sveta na poti k še bolj pravični družbi.

Ne more doumeti načina, sredstev, kako smo se znašli v demokratičnem ringu in kako z glorifikacijo naroda ponižujejo in prezirajo človeka.

Ob poglavju tajkunizacija moje dežele sem odkrito pomislil: No, pokradli so nam vse in zato tudi ne bom dobil nobene dediščine. A ni le to. Skušajo nam vsiljevati vrednote, ki niso naše in puške, s katerimi bomo branili multinacionalke in tuje kapitalistične interese. Tudi presvetla Evropa bolj potrebuje nas kot mi njo. A dediščina niso samo materialne dobrine in imetje, ampak tudi družbeno-politična ureditev in duhovne dobrine- jezik, kultura, odnosi med ljudmi in odnosi do narave in vsega življenja. Ko sem prebiral ta del knjige, ki mi je še posebno všeč, ker sem pri sebi občutil govorico Prežihovega Voranca samorastnikov in domoljubnosti Franceta Finžgarja, Franceta Bevka…

Ne le bogate prispodobe in misli, ki jih avtorica izmenjuje s prijateljico v tujini in osebni dialog z vnuki daje knjigi posebno vrednost. Skrb za njih je prisotna tudi zaradi nevarnih vrednot našega turbo kapitalizma, ki mu v celoti nekritično podlegamo.

Podobna usoda kot nas na poti restavracije kapitalizma bo doletela tudi države naše prejšnje skupne države. Avtorica razmišlja tudi o tem in posledicah globaliziranega sveta, ki pozna samo besedici denar in profit.

Poleg skrbi za moža je avtorici družina tisti otok, kjer najde razumevanje in ustvarjalne spodbude. A ona misli na vse ljudi, ki so ohranjali človeško dostojanstvo in želijo mir in razvoj. Četudi brez dediščine kot milijoni drugih. Ima družino, prijatelje in sebe. Pokončno in premočrtno.

Zelo glasen je njen epilog:

»Zgodovinskim resnicam smo se skušali približati zato, da bi v nas odzvanjale dlje in močneje, da bi nas prizadele, treznile in streznile, da bi v sojih srcih ob motivih, ki uravnavajo naša dejanja, našli kanček prostora tudi za ponos in dostojanstvo dedičev, ki jim je včeraj zavidal ves svet.

Zato da bi v nas dozorelo spoznanje: če bomo ob sebi tako, kot so nekoč naši očetje, čutili soborce za vse, kar je vredno človekovega bivanja, bomo morda manj sami, bo naš korak bolj čvrst in samozavesten, bomo morda bolj pripravljeni prisluhniti sočloveku in njegovim današnjim stiskam.

Človeška solidarnost, ki se pokaže ob najhujših nesrečah, ostaja upanje…«

Zelo zanimiv je ovitek knjige. V barvah ognja, simbola nasilnega požara, se v desno zgoraj nad »Č« srhljivo kaže krokar, znanilec smrti, ki jo nad njim potrjuje še žalni trak. Le avtorica Marija Vogrič je napisana v rdeči barvi- na slučajno! Le dediči so napisani v beli barvi- morda ker jo nimajo, ali pa to ponazarja, da niso še z ničemer obremenjeni.

Če sem uvodoma napisal, da me je bilo strah pred branjem te knjige, zaradi zdravja avtorice, me zdaj ni več. Zmogla je težko breme, ki jo tare že vrsto let, prenesti na papir in nam bralcem v temeljit razmislek, opomin in napotek. Vedno in povsod delajte strokovno in odgovorno. Ne mislite le nase in na svoje male koristi. Bodimo pokončni in ponosni na preteklost, samo tako imamo tudi prihodnost mi in naši otroci.

                                                                                   Prof. ped. Soc. Tone Skok

 

 

 

in Leto 2011
on 22 April 2019

Spletna stran za svoje delovanje uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po tej strani, brez spremembe pri nastavitvah vaših piškotkov, se strinjate z našimi pravili uporabe piškotkov. Da bi izvedeli več o piškotkih in kako jih zbrisati, si poglejte Izjavo o piškotkih.

  Sprejemam piškotke na tej strani.
EU Cookie Directive Module Information