POROČILO O DELU Društva V LETU 2012 (od 20. 2. 2012 do 24. 2. 2013)

Izvršni odbor je imel v tem letu štiri seje, na katerih je obravnaval tekočo problematiko. Ta je na kratko prikazana v nadaljevanju.

Najpomembnejši dogodek v lanskem letu je bila dokončna sodba Velikega senata ESČP v Strasbourgu 26. junija 2012. O najpomembnejših vprašanjih v zvezi s tem je Izvršni odbor oktobra lani že poslal vsem članom posebno informacijo, katere zato tu ni treba ponavljati.

Pripravljena je bila tudi »Dodatna informacija za vse, ki želijo zahtevati odškodnino zaradi izbrisa«, ki je objavljena na naši spletni strani.

Takoj po objavi sodbe ESČP 26. junija je imel Izvršni odbor DIPS 8. julija sejo, na kateri je sprejel prva stališča o naših nadaljnjih aktivnostih. Svoja stališča smo skušali uskladiti tudi z drugim društvom izbrisanih (CIIA), vendar nam to na žalost ni uspelo, ker odnosi znotraj CIIA še vedno niso jasno urejeni. Kasneje je bila ustanovljena še tretja organizacija izbrisanih - ZIS (Združenje izbrisanih Slovenije). Do nje je IO DIPS zavzel na seji 7. oktobra stališče, da ne branimo nikomur od članov DIPS, da se po lastni presoji včlani v to tretjo organizacijo – vendar našim članom te vključitve ne priporočamo, ker so iniciatorji te nove organizacije pokazali zelo nestrpen in žaljiv odnos do našega društva in do njegovih stališč.

Glede stikov z vlado pa je bilo naše stališče ves čas enako: da je sedaj najprej na potezi vlada, da ponudi svoje predloge. Mislimo, da je za interese vseh izbrisanih bolje, da zahtevamo od vlade, naj najprej ona pove, kakšne odškodnine je izbrisanim pripravljena ponuditi – ne pa, da ji mi s svojimi predlogi (še zlasti, če so pravno očitno neutemeljeni) olajšujemo njen položaj. Če vlada sama ne bo pripravljena narediti nič (ali če bodo njeni predlogi očitno nezadostni in daleč od zahtev iz sodbe ESČP), je to za izbrisane v nekem smislu celo boljše, saj bo potem o odškodninah za vse odločalo sodišče v Strasbourgu.

Vlada je doslej z vsem tem očitno zavlačevala. Šele pred kratkim je objavila tako imenovani Akcijski načrt za razrešitev tega problema, ki pa je tako splošen in nejasen, da smo odklonili kakršnokoli razpravo o njem, dokler vlada ne bo povedala konkretno, kakšne odškodnine je pripravljena ponuditi najprej tistim šestim, ki so v Strasbourgu že zmagali, in nato še vsem ostalim. Za tistih prvih šest bi to morala povedati že do konca septembra, a ji je sodišče ta rok podaljšalo do 1. marca. Sedaj je treba torej počakati najprej do 1. marca oziroma do razkritja tega, kaj bo vlada ponudila tistim prvim šestim – in potem še do takrat, ko bo povedala, kaj ponuja vsem ostalim.

Ali bo ta njena ponudba za izbrisane sprejemljiva ali ne, zdaj seveda nihče ne ve. Če bo tako slaba, da bo nesprejemljiva ne le za izbrisane, ampak tudi za sodišče v Strasbourgu, potem lahko pride tudi do tega, da se odškodnine ne bodo določale v Sloveniji, ampak pred sodiščem v Strasbourgu. V tem primeru bo seveda vsak moral vložiti tožbo v Strasbourg – lahko sam oziroma prek svojega odvetnika v Sloveniji, lahko pa prek italijanskega odvetnika dr. Saccuccija, ki je zastopal že tistih prvih enajst izbrisanih v Strasbourgu. To bo seveda možno narediti še kasneje (takrat ko bi sodišče v Strasbourgu morda odločilo o tem, da predlog vlade ne izpolnjuje zahtev sodišča), toda Mirovni inštitut kljub temu že sedaj zbira prijave tistih, ki bi želeli, da bi jih v takem primeru zastopal ta italijanski odvetnik – te prijave (pooblastilo, vprašalnik in kopije dokumentov) je treba poslati na Mirovni inštitut najkasneje do 4. marca – v torek, 5. marca ob 17. uri pa bo odvetnik Saccucci v Cankarjevem domu tudi odgovarjal na vprašanja zainteresiranih. (Podrobnejša navodila Mirovnega inštituta glede vsega tega smo razmnožili in jih lahko dobite tukaj. Ker je izvodov omejeno število, naj jih vzamejo tisti, ki nimajo interneta – drugi naj si to poiščejo sami na spletni strani Mirovnega inštituta).   

Ker se sodba Evropskega sodišča opira na odločbe slovenskega Ustavnega sodišča in na slovenski zakon, bodo odškodnine na en ali na drugi način (v Sloveniji ali direktno v Strasbourgu) seveda lahko dobili samo tisti, ki so si že uredili svoj status izbrisanega,torej tisti, ki jim je bilo to priznano s tako imenovano »dopolnilno odločbo« (ki se sedaj po zakonu imenuje »posebna odločba«), in tisti, ki si bodo to še pravočasno uredili. Zadnji rok za vložitev teh prošenj je 24. julij letos. Kako lahko tisti, ki dovoljenje za stalno prebivanje (ali državljanstvo) že imajo, a še niso dobili »dopolnilne« oziroma »posebne« odločbe o priznanju statusa tudi za nazaj, pa je pojasnjeno v informacijah na naši spletni strani in tega tu ne bomo ponavljali.

Poseben, še povsem nerešen problem pa je tu tista največja skupina izbrisanih, ki dovoljenja za stalno prebivanje sploh ne morejo dobiti, ker ne izpolnjujejo pogojev, ki jih je za to predpisala zadnja dopolnitev ZUSDDD (»zakona o izbrisanih«), ki jo je pripravila prejšnja vlada in ki je začela veljati 24. 7. 2010. Od okrog 25.000 izbrisanih je doslej namreč uredilo svoj status samo okrog 10.000 – preostalih 15.000 pa tega večinoma sploh ni moglo, ker zakon za to postavlja pogoje, ki jih sploh ne morejo izpolniti. Zato je bilo po sprejetju tega zakona pred tremi leti tudi vloženih tako malo prošenj (komaj sto ali dvesto), pa še od teh je bilo mnogo zavrnjenih.

Vsa ta velika množica izbrisanih so večinoma taki, ki so bili po izbrisu prisiljeni Slovenijo zapustiti in se vse doslej vanjo tudi niso mogli vrniti (sedaj pa za to niti niso več zainteresirani, tudi če bi jim bilo to dovoljeno) – nekaj pa je med njimi tudi takih, ki bi se sicer še želeli vrniti, in celo takih, ki so se celo že uspeli vrniti, a so jim bila dovoljenja za stalno prebivanje kljub temu zavrnjena in sicer zaradi nesmiselnih in protiustavnih pogojev v zakonu. Zakon od njih namreč zahteva, da dokažejo, da so se v Slovenijo potem poskušali vrniti – že to je povsem nesmiselna in nedopustna zahteva. Kako pa naj bi se vrnili, če pa jim je bil status nezakonito odvzet? Že ta zakonska zahteva je povsem nedopustna in nesmiselna. Toda v zakonu je še hujši absurd: niti ni dovolj, da dokažeš, da si se kljub temu skušal vrniti v Slovenijo – dokazati moraš, da si to poskušal ne kadarkoli, ampak točno in samo v drugih petih letih svoje odsotnosti iz Slovenije: ne v prvih petih letih in tudi ne v zadnjih desetih letih (če si bil odsoten 20 let), ampak prav v drugih petih letih (za tiste, ki so odšli že leta 1992, torej v letih 1997-2002). Za to povsem absurdno zakonsko zahtevo ni seveda popolnoma nikakršnega razumnega razloga – in to je prva točka, v kateri sedaj naše društvo z novo pobudo na ustavno sodišče dokazuje protiustavnost take zakonske ureditve.

Druga protiustavnost te zakonske ureditve, ki prizadeva še mnogo večje število izbrisanih, pa se nanaša na vse tiste, ki se po 20 letih življenja drugje v Slovenijo niti ne morejo ali pa tudi nočejo več vrniti – toda tudi njihov izbris je bil enako nezakonit kot izbris tistih, ki so v Sloveniji kljub temu ostali in preživeli, npr. ob pomoči sorodnikov ali kako drugače. Tudi njim je ta nezakoniti izbris povzročil škodo in imajo pravico do njene povrnitve, čeprav se danes v Slovenijo več ne morejo ali niti nočejo vrniti. Seveda je bila njim povzročena drugačna škoda kot tistim, ki so po izbrisu 5, 10 ali 20 let životarili v Sloveniji brez vseh dokumentov in brez vseh pravic – odvisno seveda od tega, ali so jim bile potem ustrezne socialne in druge pravice priznane tam, kamor so se vrnili (v Srbiji, v Bosni itd.). Večini so najbrž bile – a Slovenija jim je potem dolžna povrniti vsaj škodo, ki so jo utrpeli zaradi nezakonite izgube dotedanjega zakonitega statusa v Sloveniji in vseh materialnih posledic, ki jih je to prineslo (vključno s stroški selitve, vzpostavljanja novih življenjskih pogojev drugje itd.). Dosedanje priznavanje statusa izbrisanih samo tistim, ki jim je tako ali drugače uspelo ostati in preživeti v Sloveniji ali se vanjo vsaj doslej že vrniti, in izključevanje vseh tistih, ki jim to ni uspelo, je popolnoma nesprejemljivo.

A vsa dosedanja prizadevanja za ureditev problema izbrisanih so se vseh dosedanjih 21 let praktično omejevala samo na tiste, ki so v Sloveniji ostali ali se vanjo že vrnili! Teh je okrog 10.000 in samo zanje tudi zadnja sodba iz Strasbourga omogoča, da bi jim bila doslej povzročena škoda vsaj do neke mere povrnjena. Toda krivica in škoda, čeprav morda manjša kot prvi skupini izbrisanih, je bil storjena tudi tem preostalim 15.000 izbrisanim, ki se v Slovenijo doslej še niso mogli vrniti in večina od njih tudi nima praktičnih možnosti, da bi se vrnili. Za vse njih pa se pravni boj za priznanje tudi njim storjene krivice prvič resno začenja šele s to drugo pobudo našega društva Ustavnemu sodišču, naj ugotovi neustavnost dosedanje zakonske ureditve njihovega položaja, torej neustavnost »zakona o izbrisanih« (ZUSDDD), ki njihovega položaja sploh ne ureja. V društvu smo se nerešenosti njihovega položaja sicer zavedali že ves ta čas, vendar so bile politične razmere v Sloveniji reševanju problema izbrisanih tako nenaklonjene, da je bila uveljavitev dopolnitve zakona leta 2010 možna samo, če je ta zakon ostal strogo v okviru dotedanjih odločb Ustavnega sodišča in se zato ni spuščal ne v vprašanje odškodnin ne v problem teh 15.000 izven Slovenije živečih izbrisanih, ker te odločbe Ustavnega sodišča o teh dveh vprašanjih žal še niso odločale. Zdaj, ko je sodba iz Strasbourga končno prisilila Slovenijo, da se mora lotiti tudi problemu odškodnin, je pa ob tem nujno zahtevati tudi pravično rešitev problema te doslej spregledane ali prikrivane, a dejansko največje skupine izbrisanih.

Naše društvo je le nekaj mesecev po svoji ustanovitvi z vložitvijo prve pobude za presojo ustavnosti ZUSDDD (ta pobuda je bila vložena 10. junija 2002) naredilo odločilni korak, ki je že februarja 2003 pripeljal do znamenite druge odločbe Ustavnega sodišča – zdaj, skoraj enajst let kasneje, pa z vložitvijo omenjene druge pobude začenja pravni boj za to, da se storjena krivica prizna in ustrezno popravi tudi prej opisani največji skupini izbrisanih. S tem Društvo izpolnjuje svojo obvezo iz 1. člena statuta, po katerem je prioritetna naloga Društva »s pravnimi sredstvi ustvariti pogoje za sprejetje posebnega zakona za popravo krivic protipravno izbrisanim državljanom bivše SFRJ iz registra stalnih prebivalcev RS«.

in Leto 2013
on 27 Maj 2019

Spletna stran za svoje delovanje uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po tej strani, brez spremembe pri nastavitvah vaših piškotkov, se strinjate z našimi pravili uporabe piškotkov. Da bi izvedeli več o piškotkih in kako jih zbrisati, si poglejte Izjavo o piškotkih.

  Sprejemam piškotke na tej strani.
EU Cookie Directive Module Information